FOTO: Pisateljska vila na Tomšičevi - vsi jo poznamo, o njej pa vemo zelo malo

Vila Ebenspanger ali Pisateljska vila stoji na Tomšičevi ulici 12. Predstavlja oddih sredi mesta, poln vsebine.

Gre za znano, hkrati pa neznano zgradbo v središču mesta. Vsi o tej vili vemo, da je sedež pisateljev in da se je tam veliko dogajalo. Prepoznavna je po velikem vrtu, zglajeni beli fasadi in polkrožnem balkončku. Ko pa začnemo razmišljati in se spraševati, kdaj je nastala, kako, v kakšnih okoliščinah … pa ugotovimo, da še je ogromno neznanega.

Umeščena je v enega najbolj reprezentativnih delov Ljubljane: med muzej, opero, Narodno galerijo in Moderno galerijo. S svojimi vsebinami v ta del mesta vsekakor sodi. 

O pisateljski vili je oktobra v zbirki Umetnine v žepu, ki jo izdaja Umetnostnozgodovinski inštitut Franceta Steleta ZRC SAZU, izšla knjižica izpod peresa zgodovinarke Barbare Vodopivec, ki je za Ljubljanainfo razkrila pestro preteklost te zgradbe.

Avtorica je v knjižici poskušala ujeti duh časa.

Vila te dni doživlja prenovo in žepnica je tako na nek način spomenik temu, kar je bilo, hkrati pa ostaja odprta za nova poglavja, ki jih ima pisati njena prihodnost.

Vila, v kateri so bivali veljaki

Hiša je bila zgrajena kot prva najemna vila – ni bilo naročnika, ki bi podal zahteve, kakšno vilo si želi, zato je bila zgrajena po takratnih vzorih, predvsem z Dunaja, čeprav so konec 19. in v  začetku 20. stoletja vile še tipološka novost v urbanističnem razvoju mest. 

Leta 1873 ustanovljena Kranjska stavbna družba je takrat pomembno narekovala urbanistično shemo razvoja Ljubljane. Pozidala je velik del mesta in določila v kakšno smer se bodo stvari razvijale: Kako bodo potekale ulice in kakšne zgradbe bodo zgrajene.

Prvi najemnik vile je bila družina Vollheim, potem pa je zelo kmalu to vilo kupila družina Češko, ki pa do zdaj ni bila v zavesti zgodovine te vile.

Ko je Gvidon Češko umrl, je družina vilo prodala Oskarju Ebenspangerju, ki je leta 1932 naročil prenovo hiše v modernističnem slogu. Prenova je videz vile zelo spremenila, pri tem pa naj bi sodeloval arhitekt Josip Costaperaria, kar pa še ni bilo nedvoumno dokazano. Od takrat se videz vile ni več bistveno spremenil.

Vili rečemo tudi 'judovska vila', saj je bil vmesni lastnik, Oskar Ebenspanger, po rodu Jud. Zaradi tega ni preživel druge svetovne vojne. Med vojno so vilo zaplenili Nemci, nato pa se je znašla na seznamu Mestne zaplembne komisije. Z zapuščinsko razpravo so že leta 1946 vilo vrnili lastnicama in sicer vdovi Adeli Ebenspanger in hčerki Mariji, a sta jo »ponudili« takratni oblasti v najem.

Oblast je namenila vilo veljakom in funkcionarjem. Najprej je bil to Boris Kidrič, precej dlje časa pa je tam z družino bival Boris Ziherl, ki je bil takrat to, kar je danes minister za kulturo.

V roke pisateljem

Pisatelji, ki so imeli do tedaj svoje prostore na Wolfovi ulici 1, so se leta 1957 preselili v vilo, ki je bila takrat prazna. Pisatelji so z vlado oz. lastnicama podpisali najemno pogodbo za 30 let, kar v tistem času ni bilo prav pogosto. 

Helga Kambič, danes stara 95 let, je bila skupaj z Marijo Luizo Jurman, sicer nečakinjo Adele Ebenspanger, zadnja lastnica vile. Hišo sta po 30 letih najemne pogodbe nazadnje prodali Društvu pisateljev Slovenije – v njihovem imenu se je pogajal pisatelj Miloš Mikeln.

Že od vsega začetka poleg pisateljev v vili delujejo še Društvo slovenskih književnih prevajalcev, Slovenski center PEN in Klub kulturnih in znanstvenih delavcev. 

Spomenik državnega pomena

Predvsem zaradi svoje vloge v času demokratizacije družbe v 80-tih leti prejšnjega stoletja, je zgradba leta 2018 prejela naziv spomenika državnega pomena.

V času osamosvojitve Slovenije so namreč slovenski pisatelji nastopili kot sila civilne družbe. Že v 80-tih letih, ko so se začela trenja s federacijo, so pisatelji začeli nastopati in artikulirati svoja mnenja – med drugim so branili slovenski jezik. Tako imenovani protestni literarni večeri, ki so potekali v vili, so bili podpora četverici in prizadevanjem za njihovo osvoboditev, po drugi strani pa tudi izraz demokratičnega prebujanja družbe, ki se je želela vzpostaviti kot sodobna, demokratična skupnost. 

Edvard Flisar, ki je bil dolgoletni predsednik društva, je po osamosvojitvi zavzel stališče, da je treba politično delovanje prepustiti profesionalnim politikom.

Društvo se je tako ponovno začelo ukvarjati s pisatelji in kulturno politiko, danes pa v veliki meri deluje kot živahen producent najrazličnejših z literaturo povezanih dogodkov: Organizira knjižne sejme, sodeluje s šolami …

Vila je dolga leta slovela po tem, da je bila prijetno shajališče raznolikih obiskovalcev; ne glede na to, kdo jo je obiskal, je tam dobil dobro družbo, srečal zanimive sogovornike, z njimi poklepetal in povrhu prejel še kakšno knjigo. Danes se je način dela spremenil in družabnost ob skodelici kave se je nekoliko umaknila zlasti elektronski komunikaciji. 

V prostorih vile nastala ustava

V prostorih zgradbe je nastala tako imenovana sociološko-pisateljska ustava, ki je bila zasnova in osnutek poznejše slovenske ustave, saj je že vsebovalo določila o človekovih pravicah, političnem pluralizmu, spoštovanju zasebne lastnine, nacionalne suverenosti in enakopravnosti ter načelo ločitve treh vej oblasti.

Bila je tudi rezultat angažmaja pisateljev ob ustavnih spremembah, ki so v 80-tih letih zaostrovali odnose v federaciji.  

Kakšna je vila?

Zgradba pa si naziv spomenika državnega pomena zasluži tudi zaradi vrste umetnostnozgodovinskih vrednot, ki jih je treba varovati.

V podstrešnih prostorih vile so bili dolga leta bivalni prostori v katerih so živeli najemniki – med njimi tudi zaposleni v društvu ali restavraciji. V pritličju pa so pisarne oziroma prostori, ki so na voljo pisateljem, niso pa bivalni. 

Salon, nekdanja jedilnica, je edini prostor v vili, ki je obdržal izvorni meščanski interier – lesene opaže, kasetiran strop, omarice. Tam potekajo dogodki manjšega obsega.

V dvorani pa so postavili oder in prostor lahko sprejme več deset ljudi. Tam potekajo literarni večeri, literarna branja, srečanja društev, tiskovne konference,  v 80-letih pa so tu potekali tudi znameniti protestni literarni večeri.

Prvo nadstropje je bilo že od 60-tih let namenjeno restavraciji, ki se ji je pogovorno reklo pri Mikiju, kasneje tudi PEN klub, uradno pa se je imenovala Klub kulturnih in znanstvenih delavcev. Sprva je bila bolj zaprtega, ekskluzivnega tipa, potem pa se je vedno bolj odpirala, do točke, ko domala ni bilo Ljubljančana, ki ne bi poznal Mikija oziroma bil reden obiskovalec restavracije.

Namreč, restavracija je bila  eden redkih prostorov v Ljubljani, ki so bili v 70-tih in 80-tih letih odprti pozno v noč, kulinarika je bila odlična, poleg tega pa je Miki, kot so ga klicali, nudil osebni pristop. Poznal je vsako stranko, ki je prišla, z njo debatiral in se iskreno zanimal za dogajanje v kulturi. 

Tudi danes je tam restavracija. Prostori so bili povsem na novo opremljeni, še pred tem pa se je gostinski lokal razprostrl na vrt in s tem se v vili začenja neko novo poglavje.

Prelep vrt, ki obdaja vilo, ima več kot tisoč kvadratnih metrov. 

Prenova vile

Sedaj v vili potekajo ali pa so se pravkar zaključile prenove prostorov. Pisarne načrtujejo preseliti na podstrešje, da bi bili spodnji prostori še bolj namenjeni reprezentativnim dogodkom, pogovorom, srečanjem, okroglim mizam …  

Pri prenovi pa morajo upoštevati, da je vila zaščitena in da samovoljnih posegov ni mogoče izvajati. Sama zunanjost vile se namreč ne sme spreminjati.

V preteklosti je obstajalo kar nekaj zanimivih idej za prenovo prostora vile in vrta, med drugih so razmišljali o pisateljski aleji. To bi bila vrsta spomenikov pisateljem, ki bi stala vzdolž Cankarjeve ulice ali pa znotraj vrta. Zamisel morda še ni povsem opuščena, a za zdaj na vrtu stoji le spomenik Miri Mihelič.

»Želela bi si, da stavba ohrani svojo unikatnost,« pove Vodopivec in ob tem opozarja, da bi pregroba širitev gostinskega lokala na vrtu spremenila vzdušje in izničila tisto blagodejno odmaknjenost prostora od hrupnega mestnega okolja, ki dale pisateljski vili poseben čar.

Raziskava, ki je pripeljala do knjižice

Barbara Vodopivec je nekaj let službovala na Društvu pisateljev Slovenije, v vilo pa je hodila že kot otrok, s svojo mamo. »Vila in njen vrt sta me očarala,« razlaga o prvem vtisu, ki ga je pustila zgradba.

Razlaga, da je bila motivacija njenega raziskovanja v veliki meri tudi osebne narave. Že kot otrok je razmišljala, kdo je zgradbo zgradil, kdo so bili prvi prebivalci … Informacije o tem pa so raztresene v redkih zapisih o vili in po slovenskih arhivih, celovite zgodovine o tej vili pa do knjižice izpod njenega peresa, ni bilo, čeprav je bila vila dolga leta središče literarnega in kulturnega dogajanja.

Pove, da ko se je leta 1994 zaposlila na društvu, je v komisiji sedel takratni predsednik društva Evald Flisar, ki je v svoj krog z veseljem sprejel zgodovinarko in jo pozdravil z besedami: »Boste napisali zgodovino društva pisateljev.«

Avtorica za Ljubljanainfo s ponosom pove, da ji je nalogo uspelo opraviti in četudi ostaja še kar nekaj vsebin, ki terjajo nadaljnje raziskovanje, je v knjižici povezala celotno verigo zgodovine vile tako  z vidika njene gradbene zgodovine, kot tudi njenih najemnikov oziroma lastnikov. Rezultat raziskave je tako kronološki lok zgradbe – od njene postavitve, do danes.

Samo raziskavo je pričela na zgodovinskih dokumentih, potem pa je prešla na fazo pogovorov s pričevalci. »To je bilo izredno zanimivo in vznemirljivo. Krog ljudi, ki so povezani z vilo, se je širil in širil,« razlaga in pove, da je to prineslo tudi ogromno količino materiala, ki pa ga ni bilo mogoče spraviti v žepnico. Tako pove, da je bilo najtežje narediti selekcijo - kaj bo v knjižici predstavila.

»Upam, da bom kdaj imela priložnost še širše predstaviti rezultate raziskave. Želela bi si napisati monografijo, v katero bi lahko vključila širšo zgodovino pisateljev in prevajalcev, pa tudi vlogo PENa in gradivo, ki v knjižnici ni našlo prostora« pove za Ljubljanainfo.

Umetnine v žepu

Knjižica je izšla oktobra kot 21. po vrsti v zbirki Umetnine v žepu. Hkrati pa je prva knjižica v zbirki, ki je doživela prenovljeno celostno podobo, ki omogoča »dihanje« slikovnemu gradivu.

Koronakriza pa je za zdaj prestavila predstavitev knjižice in pogovor o delu, ki pa ga v prostorih društva pisateljev obljublja spomladi. Želi si, da bi na pogovor prišlo čim več ljudi, ki bi delili svoje vtise in izkušnje o zgradbi in tako še dodatno obogatili njeno zgodbo.

Zbirka Umetnine v žepu je bila sprva podprta in sofinancirana s strani Mestne občine Ljubljana, ki je zaslužna, da se je zbirka razvijala. 

Občina je tako sama prepoznala, da je treba posamezne spomenike predstavljati v širšem zgodovinskem, umetnostnozgodovinskem in sociološkem kontekstu; zgradb v Ljubljani, ki jih je vredno osvetljevati, je namreč veliko.

Barbara Vodopivec pove, da je tako program za žepnice za naslednji dve leti že zapolnjen tako s spomeniki iz Ljubljane, kot tudi iz drugih delov Slovenije. »Predlogi, katere spomenike bi bilo v zbirki zanimivo predstaviti na način, kot je predstavljena pisateljska vila, pa so vedno zelo dobrodošli!« dodaja raziskovalka.