Kar nekaj turistov je pred sodiščem na Tavčarjevi ostalo odprtih ust, ko so opazovali galebe, kako so se v bližnjem Miklošičevem parku tepli za kost, ko je priletela še vrana in se vključila v glasni tepež.
V Ljubljani imamo v zadnjih letih vse pogosteje občutek, da smo na morju – ne zaradi vonja po soli ali valov, ampak zaradi galebov.
S svojim značilnim oglašanjem prebujajo stanovalce mestnih četrti, opazujejo turiste na Prešernovem trgu in prežijo na ostanke hrane pred lokali.
V parkih se tepejo za odvržene kosti, ki ih izbrskajo iz smetnjakov, stanovalce pa motijo z iztrebki na avtomobilih in balkonih.
Rumenonogi galeb – nov mestni sosed
Čeprav večina ljudi galebe povezuje izključno z obalo, pa je v Ljubljani najpogosteje opažena prav obmorska vrsta – rumenonogi galeb (Larus michahellis).
Ta sicer naravno gnezdi ob jadranski obali in na otokih, a se je pred nekaj desetletji začel naseljevati tudi v notranjost države.
V Ljubljani je postal redno prisoten vse od leta 2005, ko je tu začel tudi gnezditi.
Naseljuje se predvsem na strehah visokih zgradb, kjer najde mir in podlago, podobno svojemu naravnemu okolju – prodiščem in obmorskim skalnatim otočkom.
Sčasoma je postal celoletni prebivalec, ki je v urbanem okolju našel dovolj hrane, varnosti in prostora za razmnoževanje.
Nevarnost ali motnja?
Čeprav so galebi pogosto tarča kritik, ne predstavljajo resne nevarnosti za druge živalske vrste v mestu, njihova prisotnost ne ogroža drugih mestnih ptic, kot so vrane ali golobi.
Njihovo gnezdenje lahko celo štejemo za koristno, saj se kot vsejede ptice prehranjujejo tudi z ostanki hrane in tako čistijo okolje.
Postanejo sicer obrambno naravnani v času gnezdenja, ko skrbijo za mladiče, kar lahko ljudje napačno dojemajo kot napadalnost.
Vrane in golobi tako ostajajo stalni prebivalci mesta kljub naraščajoči populaciji galebov.
Ne gre za rečnega galeba
Pogosto ljudje napačno mislijo, da gre za rečnega galeba (Chroicocephalus ridibundus), ki je sicer tudi razširjena in pogosta vrsta v Sloveniji.
A rečni galeb v Ljubljani večinoma ne gnezdi, temveč se v večjem številu pojavlja pozimi, ko k nam prileti iz severnejših območij.
Je precej manjši od rumenonogega, ima rdečkast kljun in noge, ter v gnezditveni opravi temno rjavo glavo.
V nasprotju z njim je rumenonogi galeb večji, z močnejšim telesom, rumenimi nogami in svetlo glavo.
To je tudi tista vrsta, ki jo najpogosteje vidimo, kako kroži nad mestom, se prehranjuje na smetiščih, spremlja oranje polj ali čaka na košček hrane ob mestnih ulicah.
Galebi in urbano okolje
Galebi so zelo prilagodljive ptice. Mesta jim ponujajo alternativo njihovemu naravnemu okolju: strehe zgradb nadomeščajo obalne skalnate površine, smetišča in mestne ulice pa zagotavljajo obilo hrane.
Tako se uspešno prilagodijo mestnemu življenju in sčasoma postanejo del vsakdana.
V Ljubljani jih najpogosteje opazimo v središču mesta, pa tudi v okolici Bežigrada in Viča, kjer so visoke zgradbe pogostejše. Veliko jih je tudi na okoliških poljih, kjer iščejo hrano.
Galebi v mestu niso več le začasni obiskovalci, ampak stalni prebivalci, ki so si Ljubljano izbrali za svoj dom.
Čeprav zjutraj kdaj preglasno zakričijo in pustijo bel spomin na avtomobilih, so nedvomno del živahnega urbanega ekosistema.
