Vlada je leto 2023 razglasila za leto pesnika Karla Destovnika - Kajuha, arhitekta Edvarda Ravnikarja in pisatelja ter politika Ivana Tavčarja. Po čem jih posebej poznamo Ljubljančani?
Karel Destovnik - Kajuh bi 13. decembra dopolnik sto let. Kajuhovo leto bi tako morali obeleževati že lani, a prejšnji minister za kulturo Vasko Simoniti tega ni želel, zato se je odločila leto 2023 za Kajuhovo leto razglasiti aktualna kulturna ministrica Asta Vrečko.
Leto Tavčarja in Ravnikarja pa obeležujemo ob obletnicah njune smrti - Tavčar je umrl pred sto leti, Ravnikar pa pred tridesetimi.
Letos se bo tako zvrstilo kar nekaj dogodkov, povezanih z omenjenimi osebnostmi.
Ravnikarjev Trg republike
Edvard Ravnikar je eden ključnih arhitektov slovenskega modernizma, Ljubljančani pa ga poznamo predvsem po urbanistično in arhitekturno celostno zasnovanem kompleksu Trga revolucije v Ljubljani, ki se danes imenuje Trg Republike.
Preurejanje območja nekdanjega Uršulinskega vrta so načrtovali že v petdesetih letih, delno celo prej, ko so postavljali stanovanjske hiše v zaledju Prešernove ceste. Ravnikar je s svojo zamislijo nato zmagal na natečaju in zatem skupaj s sodelavci urejal celoto in posamezne objekte vse do leta 1982.
Kompleks obsega ploščadi in različno visoke ter različno oblikovane stavbe: tlorisno tristrani stolpnici TR2 (Ljubljanska banka) in TR3 (nekdaj Iskra) v osi simbolnih ljubljanskih vrat, blagovnico Maximarket ob vzhodnem robu in kulturni ter kongresni center Cankarjev dom, dokončan 1982.
Površino velikega trga so znova pretlakovali in odprli septembra 2014. Takrat so premaknili drog za slovensko zastavo in umaknili korito z lipo.
Sicer pa je prva pomembnejša zgradba, ki jo je Ravnikar načrtoval samostojno, kostnica padlim med prvo svetovno vojno na Žalah v Ljubljani.
Zasnoval je tudi stavbo Moderne galerije v Ljubljani, pri čemer se je zameril svojemu učitelju, znamenitemu Jožetu Plečniku, saj je Izidor Cankar, takratni direktor galerije, načrte zanjo najprej iskal pri Plečniku, kasneje pa je delo zaupal Ravnikarju.
Tavčar: Sooblikovanje političnega življenja v mestu
Ivan Tavčar je Slovencem najbolj poznan kot izjemno produktiven pisatelj novel, črtic, povesti in romanov, v katerih je prikazoval predvsem življenje v rodni Poljanski dolini. Njegova dela, denimo Visoška kronika ali Cvetje v jeseni, so še danes del šolskega literarnega kanona.
Je bil pa Tavčar, po izobrazbi odvetnik, tudi močno politično aktiven. Kar deset let, med letoma 1911 in 1921, je bil župan Ljubljane.
V tem času je bil soustanovitelj ljubljanske mestne hranilnice ter član in podpornik številnih narodnih društev. Iz kmečkega okolja se je tako povzpel na vrh takratnega slovenskega meščanstva in si pridobil socialen in političen ugled. Leta 1921 je dobil tudi naziv častnega meščana Ljubljane.
V času županovanja se je od kulturnih ustanov najbolj zavzemal za področje gledališke dejavnosti. Svoj čas je namenjal iskanju poti in načinov, kako prevzeti deželno gledališče, da bi to lahko delovalo pod oskrbo mestne občine, hkrati bi postalo tudi njena last.
Sicer pa je kot župan svoje ideje in naloge za kulturno oživitev Ljubljane potisnil v ozadje, saj se je moral bolj ukvarjati z mestom samim in njegovimi pomembnejšimi vprašanji, kot so gradnja in obnavljanje zgradb, prodajanje nepremičnin in tako dalje.
Kajuh: Vključitev v ilegalno gibanje v Ljubljani
Karel Destovnik s partizanskim imenom Kajuh je bil slovenski pesnik, prevajalec in narodni heroj. Padel je leta 1944, ko mu je bilo le enaindvajset let. Danes ga štejemo za najpomembnejšega slovenskega predstavnika partizanske lirike, katere glavni namen je bilo pozivanje k uporu.
Pojav partizanske lirike je prvi pesniški dogodek na Slovenskem, kjer je prišlo do popolne emancipacije in enakopravnosti med pesniki. Pesmi so tako ustvarjali tako komaj pismeni ljudje iz proletariata kot tudi predstavniki inteligence ter bogatejši meščani, med seboj pa niso več videli socialnih in finančnih razlik, saj je bila zanje najpomembnejša vsebina njihovih pesmi.
Kajuh je leta 1941 iz okolice Šoštanja, kjer se je rodil in začel sodelovati v komunističnem gibanju, s pomočjo očeta odšel v Ljubljano.
V Ljubljani se je vključil v ilegalno gibanje, postal je sodelavec Varnostno-obveščevalne službe, skrivne organizacije Komunistične partije Slovenije, za katero je opravljal naloge, hkrati pa je sodeloval v kulturnem življenju okupiranega mesta.
Ob novem letu je Ministrstvo za kulturo verz iz ene njegovih pesmi uporabilo tudi v svojem voščilu državljanom.
