FOTO: Marko Alpner
Profile picture for user Ljubljanainfo Ljubljanainfo
Ustvarjeno dne
Sre, 14.4.2021 14:12
V Steklenem atriju Mestne hiše bo še 3. maja 2021 na ogled razstava Ljubljana, kave bi!

Avtorici razstave, Ljubljančanki Alenka Kreč Bricelj in Maja Rijavec iz Smetumeta med drugim odkrivata, kako zelo drugačno bi bilo naše mesto brez kave. Razstavo si lahko kljub zaprtju ogledate individualno oziroma v krogu članov vašega gospodinjstva. Mi pa smo se o kavi, družbi, ekologiji in smeteh pogovarjali s soustanoviteljico socialnega podjetja Smetumet, Alenko Kreč Bricelj. 

Zakaj ste pri razstavi Ljubljana, kave bi! prepletli dva pomembna vidika našega časa in trenutne situacije - okoljsko problematiko in okrnjene socialne stike zaradi pandemije? 
To dvoje se zelo intenzivno prepleta, saj je kava most med poslovnim in zasebnim. Ko spiješ kavo v službi, je to trenutek, ki si ga vzamemo zase, ko pa greš na službeno kavo, to pomeni malo manj formalen sestanek. V korona svetu si več kave skuhamo doma in je odlično sredstvo za strukturiranje časa, ko lovimo ravnotežje med delom, šolanjem od doma in gospodinjenjem. Najbolj pogrešam druženje ob kavi. Kave v lokalih so sedaj “to-go”, kar pomeni tudi veliko količino odpadkov. Z Majo sva na razstavi prikazali statistiko, ki pravi, da od štiristo lončkov za enkratno uporabo v resnici reciklirajo samo enega.

Ko razmišljamo o izvoru kavnega zrna, ugotovimo, da skoraj vsaka skodelica kave nosi v sebi kruto zgodbo izkoriščanja narave in ljudi. Kakšen odstotek vseh espressov in kapučinov izhaja iz pravične in okolju prijazne predelovalne verige? Kako lahko posamezniki na to vplivamo?
Po podatkih, ki sem jih uspela najti, le eno tretjino kave prodajo po načelu pravične trgovine. Za pridelavo enega samega kavnega zrna do praženja porabimo 2,65 litra vode. Kava naj bi bila absolutni luksuz. Ker je na globalnem trgu to tako pomembna surovina, je v procesu njene proizvodnje in prodaje tudi veliko izkoriščaevanja. Izkoriščani so pridelovalci in pridelovalke, predvsem pa narava. Korporacije in kapital ne poznajo milosti. 

So človeški pohlep, razsipnost in potrata glavni vzroki onesnaževanja in uničevanja našega planeta?
Drži. Kapitalizem deluje tako, da delavce in delavke plačuje z nizkimi mezdami, naravne vire pa razume le kot sredstvo za izkoriščanje. Vidim povezavo med izkoriščanjem matere narave in izkoriščanjem žensk. To, kar je kapitalizem za naravo, je patriarhat za ženske. Med sabo sta tesno povezana.

Na spletni razstavi Morje plastike ste predstavili zgodbe o življenju plastičnih predmetov, in kako končajo v morju...
Izjemno veliko plastičnih odpadkov konča v morju. Tja jih prinesejo reke, veter, plime, neposredno pa tudi ljudje. Morje je kot velik mikser, ki to plastiko zmelje na majhne koščke in tako nastane mikroplastika. To je še posebej problematično v Sredozemskem morju, saj je plitko, hkrati pa ima zaprt vodni siđstem. Mikroplastiko v morju zaužijejo ribe, preko njih pa tudi mi. Žalostno dejstvo je, da je plastika že povsod.  Našli so jo v Marijanskem jarku in v človeški placenti.

Blagovna znamka Smetumet poznamo predvsem po izdelkih iz odpadnih materialov, vaša prodajna uspešnica pa so torbe in nahrbtniki, izdelani iz cerad in avtomobilskih varnostnih pasov, ki jim je potekel rok uporabe. Kako bi opisali zgodbo vašega ustvarjanja? 
Problematike smeti se lotevamo na kreativen način, z dizajnom in inovativnim pristopom. To je pripeljalo do tega, da smo naše veščine in vrednote vnesli tudi v poslovni model, kar nam omogoča večjo neodvisnost in verodostojnost. In nikoli nam ne zmanjka dela.

S svojimi projekti aktivno prispevate h globalnem ozaveščanju skrbi za okolje, najbolj dejavni pa ste v lokalni skupnosti, v Ljubljani. Katere dobre prakse bi izpostavili v prestolnici in kaj bi izboljšali?
Zelo rada se delujem na področju grajenja skupnosti od spodaj navzgor. V Ljubljani je veliko organizacij in pobud, večino vodijo ženske, ki so naredile izjemno veliko dela na področju drugačnega razumevanja javnega prostora, skrbi za marginalne skupine, medsoseskega druženja in samooskrbe. Omenila bi Kralje ulice, Avtonomno tovarno Rog, Prostorož, Ana Desetnica, Trajna, Pazipark, KUD Ljud... Želim si, da bi dobro delo teh organizacij podpirali z veliko mero zaupanja in z možnostjo avtonomnega odločanja. Participatornost in civilnodružbene pobude so kot steklo. Lahko so trdne in vzdržljive, hkrati pa jih je lahko razbiti.

Starejše novice