Marko Žumer je znan tudi kot Fogy. Zgodba je dolga, pove, je pa vzdevek povezan s sosedom in heavy metalsko oddajo, ki jo je nekoč ustvarjal Radio Študent.
»Se me pa drži že 30 let,« doda. Dlje kot rolka, torej.
Pod kapo imate več kot 20 let skejtarskih izkušenj. Kako se je začela vaša skejtarska pot, po kom ste se zgledovali?
»Ne dolgo nazaj sem podoživel leto 1987, ko sem prvič stopil na improvizirano rolko. Sestavljena je bila iz lesene deske in kotalke. Tisti prvi občutek, ko sem se skupaj z njo zapeljal par metrov. Prvi premik na kolescih. Noro! Še danes se počutim isto, ko si vzamem čas in grem skejtat.
Že takrat sem vedel, da me to veselje ne bo tako hitro minilo. Seveda so leta minevala, ta hibrid je počasi zamenjala plastična rolka iz italijanske trgovine, na ulici je bilo opaziti vse več fantov, ki so izvajali iste manevre in počasi smo odkrivali, kaj se da s to igračo početi.«
»Sicer pa pod svoje aktivne začetke skejtanja beležim leto 1995. Takrat je prišel v roke pravi skejt sodobne oblike, kmalu je sledila selitev iz Trzina v Ljubljano in tam se mi je ob pogledu na malo morje skejterjev pred Cankarjevim domom/Maximarketom odprl nov svet.
Verjetno so mi bili takrat za zgled vsi, ki so tam dnevno pilili trike, sta mi pa film Junak na rolki (Thrashin’) in videospot Possessed to Skate skupine Suicidal Tendencies za vedno spremenila pogled na skateboarding.«
Koliko poškodb ste nanizali v tem času?
»Ne maram govoriti o poškodbah. Pri vsakem športu so enako pogoste. Sem jih pa imel žal preveč in verjamem, da je moja ideja o učenju mladih prišla tudi iz tega razloga – da jim pomagam marsikatero nepotrebno bolečino preprečiti.«
Je mogoče govoriti o skejtarski subkulturi? Kako je ta vplivala na vaš pogled na svet, na vaš osebnostni razvoj?
»Skejtanje ni več subkultura. Nekoč smo govorili o tem, seveda. Šlo je za mlade odpadnike, agresivne na videz. Čutil se je vpliv punka, kasneje tudi rapa. Grupiranje na cestah in ulicah, grafitiranje, ni da ni. To je dalo skejtanju en poseben čar, ki pa ga danes žal več ni čutit.
Pogrešam te čase, saj sem bil tudi sam en tistih, ki je že kot mulc vizualno izstopal z raztrganimi in popisanimi hlačami in vpadljivo frizuro.«
»Ampak saj ni vse tako sivo. Nekoč alternativno gibanje se je razvilo v pravi šport, pri katerem so v ozadju velika podjetja, korporacije.
Eni služijo mastne vsote, konec koncev pa se je skejtanje razvilo že tudi do te točke, da je bilo premierno predstavljeno na olimpijskih igrah v Tokiju leta 2020 oziroma zaradi pandemije 2021.«
Kakšna je zgodovina skejtanja v Sloveniji? Kdo so bili njeni začetniki, kako se je takrat širila med mladimi, ko spleta, kot ga poznamo danes, ni bilo?
»Zgodovino skejtanja v Sloveniji najbolje opiše prvi in zaenkrat edini dokumentarec o skejtanju na naših tleh, ki nosi ime Deckument. Ne štejem več, kolikokrat sem si ga pogledal. Traja uro in pol, ogled pa priporočam vsem, ki jih tovrstni filmi in tematike veselijo.
Je pa bilo nekako tako, da je vedno nekdo nekoga poznal, ki je imel nov skejt, nove superge namenjene za skejtat, in ta je poznal nekoga drugega, ki je šel takrat v tujino v nabavo. Slovenija še ni imela specializiranih trgovin za dobavo skejterske robe, po osamosvojitvi pa so se te stvari spremenile in temu primerno je kmalu začelo skejtat vse več ljudi.«
Je prihajalo do kakšnih delitev, denimo po regijah ali načinih skejtanja?
»Težko bi rekel, da so bile to delitve. Vsa večja mesta po Sloveniji so skejtala. Tudi manjša, kot so Radlje ob Dravi. Povsod se je vzpostavila neka scena, dogajanje. Tudi sami smo jo imeli v Trzinu, zgledovali smo se po starejših, skakali čez stopnice, listali revije, gledali videe na videokasetah.
Načini skejtanja so bili glede na ponujeno infrastrukturo bolj kot ne kar povsod enaki in so šli v koraku s trenutnimi trendi, sicer pa je tudi na to temo mogoče najti odgovor v Deckument dokumentarcu, ko takratni t.i . Cankar team razlaga, kakšne skejterje so sprejeli na 'svojo' ploščad in kakšne ne.«
Kako se ta scena razvija danes?
»Moramo vedeti, da nam napredek tehnologije in njen razvoj omogoča tako pluse kot minuse.
Sam vidim več minusov, saj sem rojen v času, ko sem mislil, da sem najsrečnejši mulc, ko sem imel pri 16 letih v svoji sobi črnobelo televizijo. Preveč je tega, življenje zaradi prenasičenosti podatkov, informacij in dezinformacij postaja instantno in tako je marsikomu tudi aktivno gibanje instantno. Prideš, poizkusiš, opustiš. Tudi pri skejtanju je tako. Gre za najtežji šport, kjer je treba dnevno pilit trike, spoznavati svoje telo in lastne sposobnosti. Če greš na glavo, je lahko hitro konec.
Pa ne to narobe razumeti … skejterjev je še vedno veliko, ampak imam občutek, da bi jih bilo lahko še trikrat več. Oprema je dostopna na vsakem koraku, skejtparki obstajajo, v Sloveniji ni prepovedi skejtanja na ulicah, zime so postale bolj mile, kar pomeni, da ima skejter pogoj biti skejter 365 dni na leto.«
Je komu iz Slovenije uspel preboj v tujini? Ali se o tem sploh razmišlja, je mogoče od tega živeti?
»Marko Jazbinšek je edini, ki se je prebil v tujino in tam deluje in živi že več kot 25 let. Vedel je, da si želi svojo firmo razviti in to mu z veliko mero požrtvovalnosti in odrekanj tudi uspelo.«
»Da bi v Sloveniji od skejtanja živel… Ja, imamo par primerov, ki so oziroma ki delujejo pametno, se angažirajo in so prisotni na vseh dogodkih. Vse se da, če se hoče, je pa težko.«
Kakšna je infrastruktura v Sloveniji? Se je mogoče ustrezno razvijati ali je parkov premalo?
»Premalo, premalo in še enkrat premalo. Ne predstavljam si, da bi imeli v Sloveniji tako malo nogometnih igrišč kot imamo skejtparkov.
Sama infrastruktura oziroma arhitektura ponuja nešteto opcij. Mesta se gradijo s sodobnimi materiali, ki so za skejterje prijazni. Beton, granit, marmor, asfalt, vse imamo radi in kolesca, ki so pod našimi skejti tudi, si pa vsekakor vsako mesto v Sloveniji zasluži skejtpark, dva, tri in s tem bi mogoče dobili še kakšnega Marka Jazbinška …«
Se vam zdi, da ljudje te dni skejtarje bolje sprejemajo, kot so jih morda včasih?
»Seveda. Telefon je v žepu, na telefonu so aplikacije YouTube, Instagram in še kakšna. Največje svetovne zvezde skejtanja imajo tudi do sedem milijonov sledilcev.
Sicer je pa popularnost tega športa presegla vsa pričakovanja. Gre za šport, ki je v največjem porastu v zadnjih letih in tudi to, da je bila gledanost na olimpijadi tako visoka, ni več nobeno presenečenje.«
Kdaj sta prvič začeli s svojo skate šolo? Kako ste dobili idejo zanjo? Bi si želeli, da bi kaj takega obstajalo, ko ste sami začenjali skejtati?
»Idejo za skejt šolo sem dobil ob kozarcu hladne coca-cole, ko me je prijateljica intervjujala za svoj projekt na fakulteti. Ob vprašanju, kje se vidim čez pet let, sem odgovoril, da bom verjetno imel svojo skate šolo, kjer bom učil mladino, kako si s skejtom pričaraš nasmeh na obraz ter kako ti lahko tak rekvizit pokaže cel kup poti v življenju – od služb do popotovanj po svetu.
No sem sam začel skejtat, si nisem niti v sanjah predstavljal, da bi kaj takšnega obstalo. Ne bi takrat tega potreboval, ker sem odraščal v varnem okolju, kjer nas je od 15 fantov 12 skejtalo. Drug drugega smo učili in bilo je najboljše na svetu. Niti ni bil cilj napredovati in biti boljši od drugih, poanta je bila zgolj v druženju in v preživljanju prostega časa na aktiven način.«
Poleg skejtanja velja omeniti še vaš podcast. Kako se počutite v teh vodah, kakšne so vaše ambicije? Verjetno vam vzame kar nekaj časa?
»Rad sem kreativen. Podcast je hobi. Reče se mu FOG THIS SHOW! in je en sam hec. Debate so spontane in izjemno pozitivne. Veliko imam zgodb iz svojega življenja in večina jih je povezana s skejtanjem. In ker vem, da lahko najdem sogovornika, ki je že meni zanimiv, vem, da bo zanimiv še komu drugemu.
Se mi zdi, da sem že od najstniških let prijatelj s kamerami in mikrofoni, tako da ni to ni bil nikoli nek 'bavbav'. Fino je. Ravno danes (intervju je nastal 14. marca, op. a.) ustvarjam na dveh novih epizodah, kjer bo v eni gost skejter, v drugi skejter/reper, za še eno epizod pa sem ravnokar v pogovoru s faco MTB kolesarstva. Če nama bo usojeno, bo ta že 40. epizoda po vrsti.«
Imate tudi podjetje Lip Ramps. Kakšna je njegova zgodba, kakšno poslanstvo?
»Tudi Lip Ramps je bolj kot ne hobi. Rad imam les, soustanovitelj Uroš Židanek pa še bolj, saj se vse dogaja v njegovi domači delavnici. Ker sem že takrat učil mlade skejtat, se mi je zazdelo pametno, da bi zrisal načrte za par elementov, ki v skejtparkih ne manjkajo.
Po hitrem pogovoru in kratkem premisleku sva se usedla, pogovorila in šla na delo.«
»Samo ime je prišlo spontano in že prvo predstavitev (t. i. sešen), ki sva ga organizirala, je obiskalo preko 30 skejterjev. Očitno sva naredila nekaj zelo prav.
Tudi za 2023 planirava, da bi ponudila elemente na posojo, kjer bi jih potrebovali – torej različni športni sejmi, športni dnevi v osnovnih ali srednjih šolah in seveda na organiziranih skejterskih tekmovanjih ali delavnicah.«
Se udejstvujete še na katerih drugih področjih?
»Od leta 2012 sem DJ v ekipi Everything Goes, kjer na mesečni ravni organiziramo še kar divje žurke z raznoliko glasbo. Z njo radi posegamo v 80. in 90. leta. Polnimo klube, poleti se pojavljamo na različnih festivalih.
Ko ne vrtim muziko z ekipo, rad zavrtim muziko sam. Seveda najraje na skejterskih dogodkih, kjer občasno tudi primem za mikrofon in dogodek povezujem. Sicer pa sem po izobrazbi univerzitetni diplomirani inženir grafične tehnologije.«
»A ja, pa 'fotr' sem hčerki po imenu Mia, ki bo poleti dopolnila pet let. Nisem ati, nisem oči – za njo sem fotr, odkar je spregovorila.«
Starejše novice
