To sta filipinski kljunorožec in svinjski jelen.
Živalski vrt Ljubljana je bogatejši za dve novi ogroženi vrsti. Iz živalskega vrta v Pragi so pripeljali filipinskega kljunorožca, iz živalskega vrta La Torbierain pa čredico svinjskih jelenov.
Kljunorožec Filip
Konec novembra lani so v živalski vrt pripeljali samca filipinskega kljunorožca, ki se je v tem času navajal na nove prostore in nove oskrbnike. Je endemit Filipinov ter del edine populacije te vrste kljunorožcev izven Filipinov. Populacijo v naravnem okolju strokovnjaki ocenjuje na okoli 1200 ptic. Ogroža jih človek z izsekavanjem gozda za naselja in nasade. Kljub zakonski zaščiti se še vedno pojavlja nezakonit lov. Kljunorožca so zaradi njegovega filipinskega porekla poimenovali Filip. V novem domu so mu že posadili bambus, v letalnici pa mu vzdržujejo temperaturo 20 stopinj Celzija in visoko vlago.
Ime dobili po načinu teka, saj tečejo kot prašiči
Konec februarja pa so iz italijanskega živalskega vrta La Torbiera pripeljali čredico svinjskih jelenov, ki so ime dobili po načinu teka, saj tečejo s sklonjeno glavo pod ovirami podobno kot prašiči in jih ne preskakujejo kot ostali jeleni. Samci svinjskih jelenov tehtajo do 50 kilogramov in v višino merijo do 70 centimetrov. V naravi so razširjeni od Pakistana pa vse do Mjanmara. So na rdečem seznamu ogroženih vrst. Ogroža jih človek z lovom zaradi mesa ter uničevanjem njegovega naravnega okolja. Obe vrsti sta predstavnika ogroženih živalskih vrst ter del vzrejnega programa.
»Z vključitvijo teh dveh vrst v našo oskrbo ZOO Ljubljana še naprej sledi svojemu poslanstvu naravovarstva in ohranjanja ogroženih živalskih vrst.«
Sicer pa je v živalskem vrtu med mladiči mali Tai, ki odrašča v skrbni družini šimpanzov in je konec januarja upihnil tretjo svečko. Tako mama Neža kot oče Boris sta izredno ljubeča starša. K vzgoji in čuvanju mladiča pa prispevata tudi babica Mojca in teta Nika.
Med antilopami odraščata dve mladi samici, ki sta se skotili septembra in novembra lani. Ker še nista odrasli, ju zlahka prepoznate v čredi antilop. Liči antilope imajo razširjene parklje, ki jim omogočajo hojo po močvirnih predelih, kamor se v naravi zatečejo pred plenilci.
