Znanka, ki živi blizu podvoza Dunajske ceste, je vedno znova zgrožena.
»Neverjetno je, koliko vlakov se dnevno pelje čez center mesta, skozi Železniško postajo in čez nadvoz čez Dunajsko, na tisoče jih je, z neskončno tovornimi vagoni.«
Odkar tam urejajo podhod in širijo železnico, pa so se okoliški stanovalci navadili še na nekaj: na stalno glasno piskanje vlakov, vsakič, ko se približajo omenjenemu nadvozu.
»Zapiskajo trikrat ali več, slišim jih v stanovanje,« je še povedala. Seveda trpijo tudi drugi, na primer prebivalci Viča in Rožne doline in Most, ki se soočajo predvsem s hrupom.
Diskusija o poteku železnice skozi mesto ali po obvoznici je stara skoraj sto let.
Na pomoč je vlada poklicala nemške strokovnjake, ki so že leta 2009 predlagali alternativi: severno obvoznico ali poglobitev železniških tirov skozi center mesta.
In mestna občina in vlada sta se novembra 2020 dogovorili, da se železnica poglobi.
A prišel je covid, ki je hitro postal ’izgovor za vse’, tako je bila »najprej potrebna posodobitev, potem poglobitev,« je javnosti septembra 2021 obljubil tedanji minister za infrastrukturo Jernej Vrtovec.
Ali je v žepu držal figo, ne vemo, a zdaj gradijo novo železniško postajo, tiri niso poglobljeni, tovorni promet – ki je vsak dan bolj gost – pa še kar vozi skozi središče Ljubljane.
Da je to težava, se sicer zavedajo tudi na ministrstvu za infrastrukturo, saj naj bi bil že v drugi polovici leta dorečen in predstavljen načrt ljubljanskega železniškega vozlišča.
Načrt naj bi bil predvsem razširitev železniškega omrežja okoli prestolnice, tako da tovorni vlaki ne bi več vozili skozi središče mesta.
Tako so znova obudili Tivolski lok, ki smo ga sicer v Ljubljani že imeli.
A kot je pojasnila ministrica za infrastrukturo Alenka Bratušek, je to zelo dolgoročni načrt.
»Z ljubljanskim železniškim vozliščem se ukvarjamo prioritetno. Cilj je, da bi tovorni promet umaknili iz središča Ljubljane na obrobje.
Danes morajo praktično vsi tovorni vlaki čez glavno železniško postajo. Dolgoročno želimo tovor pustiti na obrobju Ljubljane,« je povedala Bratušek.
»Strokovnjaki so obdelali dvanajst variant, kako bi to lahko uredili, bodisi nad terenom bodisi pod njim. Prišli so do kombinirane rešitve,« je že mesece nazaj načrte za ljubljansko železniško vozlišče napovedala ministrica Bratušek.
Kombinirana rešitev pomeni, da bo železnica v Ljubljani v prihodnosti šla deloma nad terenom in deloma pod njim, torej bodo tudi predori.
Tako naj bi čez pol leta izvedeli, kakšno traso železnice so določili za tovorni promet v Ljubljani, še pred pripravo prostorskega načrta za vozlišče, potem pa je treba uskladiti še državni prostorski načrt.
A ministrica je omenjala tudi kratkoročno in začasno rešitev, tako imenovan 'Tivolski lok'. Ta bi omogočil, da tovorni vlaki sploh ne bi več vozili skozi center – vsaj dokler ne bo zgrajeno železniško vozlišče, kar pa je očitno v daljni prihodnosti.
Tivolski lok naj bi uporabljali 15 let, kolikor bi potrebovali za ureditev vozlišča in tovorne obvoznice okoli mesta.
»Zato iščemo cenejšo možnost gradnje, saj je bilo za Tivolski lok predvidenih 80 milijonov evrov, kar je za tako kratek čas preusmeritve dela tovornega prometa mimo mesta ekonomsko potratno,« je povedala ministrica. Projekt, ki naj bi bil le začasen, želijo izpeljati za polovico manj denarja.
Tivolski lok so zgradili leta 1916, obnovili 1944, porušili pa v 60. letih
Tivolski lok je nekdanja ljubljanska železniška obvoznica, ki je omogočala promet med primorsko (smer Trst) in gorenjsko progo (proti Jesenicam in Trbižu) brez menjave smeri na ljubljanski železniški postaji.
Ob odprtju soške fronte, ko je Ljubljana postala eno osrednjih vozlišč za oskrbovanje bojišča, so zgradili več obvoznih prog, ki so promet usmerile mimo močno obremenjene glavne železniške postaje.
Ena izmed teh obvoznih prog je bil tudi leta 1916 zgrajeni tivolski lok, uradno poimenovan Tivoli Schleife oziroma Tivoli-Kurve, ki je mimo glavne železniške postaje povezal progi proti Primorski in Gorenjski.
Po koncu vojne je lok zaradi rapalske meje, ki je današnjo zahodno Slovenijo dodelila Italiji, izgubil pomen, zato je bil pred priključkom na primorsko progo prekinjen in spremenjen v na gorenjsko progo priključeni slepi tir.
Leta 1944, ko je Ljubljana bila pod nemško okupacijo, je bil tivolski lok obnovljen. V uporabi je ostal tudi po vojni vse do rekonstrukcije ljubljanskega železniškega vozlišča v 60. letih.
Do takrat je namreč primorska proga zapustila glavno postajo južneje kot danes, obšla kopališče Ilirija, po južni strani in v grobem sovpadala s traso današnje Tivolske ceste.
Ker nivojski križanji s Celovško in Titovo, današnjo Dunajsko cesto nista več ustrezali naraščajočemu cestnemu prometu, je padla odločitev o gradnji podvozov pod progo, ki so jo zaradi tega morali prestaviti nekoliko proti severu.
Ustrezno je bil prilagojen tudi priključek na gorenjsko progo.
Zaradi teh posegov je bil tivolski lok demontiran, na novo pa ni bil zgrajen že zaradi tega, ker bi najprimernejša trasa vodila čez Pivovarno Union. Danes se od tivolskega loka ni ohranilo praktično nič.
Komentarji (3)
Bla bla bla. Nesposobna zadrogirana politika. Vsaka garnitura dela samo za svojo korist. Za narod jih boli k...c.
moramo Ljubljano za tovorne vlake
Vidi se, da se še vedno improvizira in nihče ni sprejel kvalitetne rešitve, ki bi se jo držalo. Ali pa vsak podira kar je naredil predhodnik.