Na družabnem omrežju se je razvila zanimiva debata o posebni lastnosti Ljubljančanov in Ljubljančank, ki so jih mnogi tudi sami opazili.
Očesni stik, ja ali ne? Je res, da Ljubljančani ali pa že kar Slovenci enostavno obožujemo pogled v oči?
»Opazil sem, da se ljudje v Ljubljani na sprehodu kar malo ozirajo proti drugim. Ne na srhljiv način, ampak bolj kot kje drugje. Ampak ne tako kot Nemci,« je nekdo zapisal na družabnem omrežju.
Očitno pa je nekaj na opazovanju in brezsramnem buljenju v ostale ljudi, saj so to lastnost, ki jo sicer pregovorno pripisujemo Nemcem, mnogi opazili prav pri Ljubljančanih.
»Je to stvar majhnega mesta, kjer ne želite pomotoma prezreti nekoga, ki ga poznate?
Ali pa Slovenci le uživamo v malo priložnostnem očesnem stiku? Mogoče obstaja neizrečeno tekmovanje v strmenju, na katerega nisem bil povabljen?« se je vprašal Ljubljančan.
Drugi meni, da gre za sindrom majhnega mesta, kjer smo navajeni ves čas srečevati znane ljudi, zato podzavestno pogledamo vsakogar.
»Tiho vas obsojamo in včasih komentiramo s prijatelji. Mislim, da je to zabava,« je bila iskrena Ljubljančanka.
Druga, ki prav tako živi v prestolnici, pa je to že večkrat opazila.
»Vsakič, ko pridem z dopusta, to takoj opazim. Vsi se 'skenirajo', ko hodijo po ulici.
Malo sem potovala po svetu in česa podobnega še nisem doživela. Ampak mislim, da je za Slovence to 'normalno' in se zdi nekoliko čudno, če preprosto ignoriramo vse.«
Za mnoge je to tako zoprno kot tisto skeniranje v trgovini, ko nekateri pozorno opazujejo, kaj vse se je znašlo v vašem nakupovalnem vozičku, in včasih vam namenijo spodbuden, včasih pa redno neodobravajoč pogled.
»Omg, ja, hvala! Vse življenje živim v Ljubljani in vedno sem čutil, kako ljudje strmijo vame in vedno so mi govorili, da je to v moji glavi, socialna anksioznost.
Sem introvertiran, zato me res moti. Ampak ja, mislim, da je kulturno, čeprav nimam prave razlage, zakaj,« si je nekdo oddahnil.
Drugim pa se zdi, da velja ravno nasprotno.
»V Ljubljani sem živel tri leta in šest v Sloveniji in nisem čutil, da bi me gledali. Nasprotno, Slovenci se mi zdijo nekoliko zaprti in izmuzljivi.«
Mnogi pa se strinjajo, da če pa si v slovenski družbi videti ali oblečen drugače ali pa videti odkrito gej, »boš začutil strmenje. Ampak na splošno se v Sloveniji počutim precej ignoriranega in tega ne govorim v slabem smislu, ljudje pač gledajo svoje posle.«
