Predstavljati si središče Ljubljane brez Prešernovega spomenika je praktično nemogoče. »Dobiva se na Prešercu!« je fraza, ki jo je izrekel ali slišal vsak pravi Ljubljančan.
Pod spomenikom se pogosto zbirajo množice protestnikov, ki zahtevajo svoje pravice, recitirajo pesmi in podpisujejo peticije. V dneh okoli kulturnega praznika pa se pod njim sprehajajo predvsem najmlajši, ki zrejo v moža z valovitimi lasmi, da bi lažje narisali svoj prvi portret največjega slovenskega pesnika, in poskušajo na drugi strani trga, na Wolfovi ulici, uzreti Primičevo Julijo.
Spomenik Francetu Prešernu, delo kiparja Ivana Zajca in arhitekta Maksa Fabianija, so postavili pred skoraj 125 leti na pobudo tedanjega župana Ivana Hribarja.
Sprva so mislili, da jim bo spomenik uspelo postaviti ob stoti obletnici pesnikovega rojstva (tj. leta 1900), vendar jim ni uspelo, saj je dotok sredstev upadel. Tako so ob koncu stoletja pripravili natečaj, na katerem je sodelovalo več umetnikov. Ideje so se močno razlikovale, na koncu pa se je Odbor za postavitev Prešernovega spomenika 17. oktobra 1900 odločil, da bodo realizirali načrt kiparja Ivana Zajca.
Ta je spomenik hotel dokončati čimprej, vendar tudi takrat ni zmogel brez dodatnih finančnih injekcij. Pri zbiranju sredstev so sodelovali tudi v mesečniku Slovan in pozvali bralce, naj »agitujejo, da se zbere potrebna svota s tem, da se te mesece prirejajo po vseh naših mestih in trgih veselice, predstave, predavanja in drugo na korist fondu za Prešernov spomenik!«
Mestna gospoda se je le stežka dogovorila, kje mu je vredno mesto – na Kongresnem trgu, v parku Zvezda ali morda na Marijinem trgu? Zmagal je slednji in 10. septembra 1905 so odkrili spomenik, z njim pa določili tudi novo ime trga, ki je s tem postal Prešernov.
Za katoličane neprimeren
Ko ga je zagledal škof Anton Bonaventura Jeglič, mu je v ogorčenju pokazal hrbet.
»Daleč preveč golote je na tisti muzi, da bi bila primerna za poštene katoličane. Kot poklican varuh krščanske morale z gnusom obsojam, da se je za pesnika tako pohoten spominek odbral, še bolj obsojam, da ga je mestna ljubljanska občina sprejela in v svoje varstvo vzela, najbolj pa obsojam, da se je nesramni kip postavil ravno pred cerkev,« se je razhudil.
Prešeren in njegova muza danes najbrž res uvrščata Ljubljano med redka mesta, kjer na osrednjem trgu nimajo spomenika heroju ali vojskovodji, temveč poetu. Za podkrepitev te trditve se ni treba ozirati daleč - skočimo le do Zagreba in tamkajšnjega Trga bana Jelačića.
Starejše novice
