Mnogi opozarjajo, da je uporabniška izkušnja kratko malo neprijetna.
Ste se že kdaj peljali z Ljubljanskim mestnim avtobusom, pa se vam ni niti malo svitalo, kje sploh ste?
To so tegobe, s katerimi se vsakodnevno soočajo nešteti Ljubljančani - pa tudi turisti. Mnogo vozil ljubljanskega mestnega prevoza je v celoti prekritih z oglasnimi panoji, ki potnikom zastirajo pogled.
Tako so, v primeru da informativna tabla na »troli«, ki sicer napoveduje prihod na naslednjo postajo ne deluje, potniki primorani svojo lokacijo preverjati kar na mobilnem telefonu ali pa glave moliti skozi vrata, ko se avtobus ustavi.
Na situacijo je opozoril tudi Matej Praprotnik, ki opravlja funkcijo kolesarskega župana Ljubljane.
»Hvala, LPP, da pojma nimam, kje v Ljubljani sploh sem. Na poti z javnim prometom bi si lahko krajšal čas z opazovanjem okolice, razen seveda, če je za vas bolje, da ne vidim praktično ničesar. Nasmejal sem se tudi ob razlagah, zakaj število potnikov upada. Ker menda mnogi zdaj raje kolesarijo. Razmislimo, zakaj!? Izkušnja kolesarjenja v Ljubljani ni ravno navdušujoča, preveč je ovir (tudi oglasnih), še vedno pa je kolesarjenje boljša izkušnja od vaših storitev. Super, zdaj lahko plačam s plačilno kartico, koliko pa stane sedež z razgledom? Imate prav, na telefonu imam GPS in lahko hitro ugotovim, kdaj bom na Bavarskem dvoru,« je zapisal.
S tem so se poistovetili tudi nekateri drugi redni uporabniki potniškega prometa.
»To je res grozno. Še posebej, ko si na busu katerega linije vožnje ne poznaš ravno najbolj (veš recimo le kje izstopit)... Pa zelo pogosto opažam, da je tudi glasovnega obveščanja vse manj. Res bedne so te vožnje s 'čebeljimi očali' ...«
»Spraševala sem agencijo za varnost v prometu, zakaj nič ne ukrepajo, pa se sprenevedajo. Nihče ne naredi nič. Vidim, da je enim stvar smešna, sploh ne gre le za razgled, ampak za fizične posledice, mene začne dobesedno boleti glava, ko gledam čez to, pa nimam težav z glavoboli ali očmi. Naporno mi je gledati v tole že na sliki, kaj šele v živo, zato v takih busih sploh ne smem gledati skozi okno.«
»Isto sem se spraševala danes zjutraj,pa še na pol tema je bila ... sem stegovala vrat proti oddaljenim vratom, ki niso bila polepljena. Če ne bi poznala stavb na poti, se mi sanjalo ne bi, kje smo. So pa vsaj pravilno zvočno napovedali naslednje postajališče.«
Upajmo, da bodo neštete pripombe, naslovljene na mestno oblast, zalegle in da bodo vožnje z mestnimi avtobusi spet postale prijetnejša izkušnja.
