Park Navje pod drobnogledom: Ali se znova spreminja v smetišče?
Nedavno se je na forumu Reddit pojavil zapis, da se je park Navje znova spremenil v smetišče, kjer med nagrobniki najbolj zaslužnih Slovencev ležijo uporabljene igle narkomanov, da tam spijo brezdomci, da je vse polno pasjih iztrebkov. Preverili smo stanje.
V parku Navje oziroma pokopališču, od leta 2001 pa kulturnem spomeniku državnega pomena smo res takoj opazili psa, ki se je prosto sprehajal po pokopališču in tudi dvignil taco ter polulal nagrobni spomenik, kjer je pokopan eden najpomembnejših slovenskih mož.
A kot pojasnjujejo na Turizmu Ljubljana, jih motijo le kolesa, psi brez povodcev ne – čeprav je v neposredni bližini pasji park.
»Vožnja s kolesom je v parku Navje prepovedana, urejeno je parkirišče za kolesa, domače živali pa so v večjem delu parka dobrodošle.«
Narkomanskih igel nismo našli, tudi brezdomcev ne – smo pa park obiskali dopoldan in pozimi, ko je res hladno.
Tudi pasjih iztrebkov nismo našli, drevesa so zelo lepo negovana, v koših so plastične vrečke za smeti.
Skratka, na prvi pogled se zdi, da je park prava oaza miru – ki pa jo trenutno kali vrtanje in razbijanje gradnje novega potniškega centra.
A park Navje ima izredno zanimivo zgodovino, tudi vandalizma.
V 60. letih 20. stoletja so skrb za Navje prevzeli dijaki bežigrajske gimnazije, občasno pa tudi učenci bližnjih osnovnih šol.
Med iskanjem novega prostora – Navje so želeli preseliti, to je sicer nameraval tudi Plečnik, ki je Navje predvidel na Žalah – v 70. letih je Navje propadalo.
V začetku leta 1978 se je zgodilo vandalsko divjanje, med katerim so v parku prevračali in razbijali spomenike.
Marca 1978 so spomenike zopet postavili v izogib sramoti pred kongresom Zveze komunistov Slovenije.
1980 je bil izdelan načrt prestavitve nagrobnih spomenikov z Navja na področje zelenih površin ob vstopnem delu pokopališča Žale, vendar so temu nasprotovali kulturne ustanove, Društvo slovenskih pisateljev, Društvo za varstvo okolja Ljubljane, druga društva in posamezniki.
Zato so 1981 sprejeli sklep o obnovitvi in trajnem vzdrževanju spominskega parka Navje na obstoječi lokaciji; ustanovljen je bil odbor za ureditev Navja in sklenjen dogovor o njegovih ureditvi in financiranju.
Ljubljanski regionalni zavod za varstvo naravne in kulturne dediščine je 1982 pripravil program obnove in vodil ter nadzoroval vsa restavratorska ter gradbeno-konstrukcijska dela.
Sodelovalo je tudi podjetje JUB s finančno in materialno podporo.
Med 1982 in 1986 je namreč potekala celostna obnova Navja: prenovili so arkade, uredili odtoke, sanirali zidove, tlake, električne instalacije.
Potekala so konservatorska in restavratorska dela, zlatenje napisov, obnova vseh nagrobnikov zunaj arkad, sanirali so portal, ograjo, park so vrtnarsko preuredili.
Leta 1985 je Komite za družbene dejavnosti občine Ljubljana-Bežigrad izdal odločbo o začasni razglasitvi preurejenega Navja za kulturno-zgodovinski spomenik. 1987 je taka razglasitev dokončno obveljala. Skrbnik spomeniškega območja je postalo podjetje Slovenijales – DO Trgovina.
A Navje je le kratek čas ohranilo prenovljeno podobo.
Ob veliki poselitvi okoliša, zidanju blokov v Zupančičevi jami ter Gospodarskem razstavišču v naslednjih letih in slabega nadzora je Navje postalo pribežališče različnih ljudi, od narkomanov pa vse do družin, ki so tam prirejale piknike.
Urnik obiskov in varnostniki
Zaradi tega so 1994 uvedli stalni nadzor območja z urnikom obiska.
Ob vhodih so postavili informacijski tabli o spomeniku, prepleskali arkade, odstranili grafite, obnovili polomljene spomenike, jih kemično očistili in peskali. Varnostniki so noč in dan varovali območje. Varovanje Navja so leta 1997 ukinili.
Leta 1999 so restavratorji obnovili spomenike Matije Čopa, Valentina Vodnika, Jožefa Ressla in Frančiška Ksaverija Karuna, duhovnika trnovske župnije.
Kdo je zgradil Navje in zakaj?
Navje je ljubljanski spominski park, ki sta ga po načrtih Jožeta Plečnika iz leta 1929, v letih 1937 in 1938, uredila arhitekta Jože Plečnik in Ivo Spinčič na skrajnem vzhodnem robu nekdanjega pokopališča sv. Krištofa v Ljubljani.
1779 so ob podružnični cerkvi sv. Krištofa uredili staro ljubljansko pokopališče, odprli so ga 3. maja 1779 s prvim pogrebom in blagoslovitvijo takratnega ljubljanskega škofa Karla Herbersteina.
To novo pokopališče so uredili izven takratnega mestnega središča, saj je cesar Jožef II. prepovedal pokopavanje okoli cerkev v mestih, kot je bilo do takrat v navadi.
Na istem mestu, na obeh straneh severne vpadne ceste v Emono so svoje mrtve pokopavali že stari Rimljani, kar pričajo arheološki ostanki, ki so jih našli med arheološkimi izkopavanji za stavbo Emonika v neposredni bližini. Namreč, tam kjer gre danes Dunajska cesta, je bila trasa ceste že v rimskih časih.
Do sredine 19. stoletja so ga večkrat povečali. Čeprav se je nevarno bližalo mestu in naseljem, je deželna vlada 1871 izdala dovoljenje za vnovično širitev.
1936 se je ljubljanska škofija odločila za gradnjo novega semenišča na opuščenem pokopališču, načrte zanj je napravil arhitekt Plečnik.
V tem in naslednjem letu je pripravljalni odbor za ureditev grobov zaslužnih mož zaupal načrt za spominski park Jožetu Plečniku.
Plečnik je želel posmrtne ostanke položiti v skupne grobnice pod arkadami, odbor pa je zahteval individualne pokope, v parku pa bi dobili mesto le nagrobniki zaslužnih mož.
Prostorsko je bil gaj zaslužnih mož zamišljen kot del kompleksa, ki se je nadaljeval onkraj Robbove ulice z evangeličanskim pokopališčem. Vmes naj bi vodila na novo urejena Robbova ulica. Predvidena je bila tudi možnost širitve parka proti Vilharjevi cesti.
Med redkimi grobovi, ki so ostali na prvotnem mestu, je bil tudi grob Plečnikovih staršev.
Za živo mejo iz cipres, ozelenitev in nasade je po načrtih arhitekta Spinčiča poskrbel upravitelj mestnih nasadov Anton Lap. Odprtje Navja 30. oktobra leta 1938 je z govorom obeležil tudi tedanji ljubljanski župan Juro Adlešič.
Od leta 2001 je Navje zavarovano kot kulturni spomenik državnega pomena.
Sicer pa so na Navju pokopani sami znani in zaslužni Slovenci, kot so: Anton Aškerc, Janez Bleiweiss, Fran Cimperman, Josip Cimperman, Henrik Costa, Etbin Henrik Costa, Blaž Crobath, Andrej Čebašek, Matija Čop, Mihael Dežman, Dragotin Dežman (Karl Deschmann), Jurij Flajšman, Fran Gestrin, Janez Gogala, Ivan Grohar, Janez Nepomuk Hradecky, Luka Jeran, Josip Jurčič, Frančišek Ksaver Karun, Janez Krstnik Kersnik, Karel Klun, Jernej Kopitar, Anton Korošec, Emil Korytko, Fran Levstik, Jožef Kalasanc Likavec, Anton Tomaž Linhart, Ludvik Mac, Neven De Cranagh O’Kelly ab Aghrim, Gašper Mašek, Anton Nedved, Fran Maselj – Podlimbarski, Mihael Peternel, Magdalena Pleiweis, Josip Podmilšak, Jožef Poklukar (mlajši), Matija Prelesnik, Anton Raič, Božidar Raič, Josef Ressel, Gregor Rihar starejši, Gregor Rihar mlajši, Simon Rutar, Matej Slekovec, Josip Stritar, Edo Šlajmer, Ivan Tušek, Valentin Vodnik, Valentin Zarnik in Ivan Železnikar.
Skupno torej tu pokopano 50 »pomembnih« Slovencev.
Med njimi je le ena ženska in to Magdalena Pleiweis, roj. Knaffel.
Rodila se je na Koroškem v kmečki družini. Leta 1856 je v Ljubljani postala tretja žena Valentina Pleiweisa starejšega in tako mačeha Valentina Pleiweisa in dr. Janeza Bleiweisa. Valentina je leta 1868 sestavila prvo Slovensko kuharico.
