Rumeni avtobusni pasovi naj bi spodbujali meščane, da uporabijo javni prevoz - a kaj, ko se vozniki osebnih avtomobilov nanje požvižgajo.
Pred kratkim smo se lahko na težko pričakovani novinarski konferenci župana Mestne občine Ljubljana Zorana Jankovića spoznali z vsemi podrobnostmi najzahtevnejšega in najdražjega prometno - infrastrukturnega projekta zadnjih let, Potniškega centra Ljubljana.
Projekt naj bi bil zasnovan tako, da naslavlja vse probleme, s katerimi se na področju prometa trenutno spopada prestolnica - in eden izmed njih je prav gotovo nepopisna gneča, ki duši mestno jedro, na videz neskončne kolone pločevine pa se vijejo tudi vzdolž vseh večjih vpadnic - Celovška, Dunajska, Barjanska, Tržaška cesta ...
Rumeni pasovi kot rešitev
Eden izmed glavnih ukrepov, ki so jih za izboljšanje katastrofalne prometne situacije v sklopu PCL začrtali projektanti, so rumeni pasovi.
Ljubljana je prvi rumeni pas uvedla jeseni leta 2013. Namenjen je bil pospeševanju avtobusnega mestnega prometa, kot dobrina javnega prevoza pa je dostopen le še nekaterih taksistom.
»V naši prometni politiki se osredotočamo predvsem na izboljšanje javnega prevoza, zagotavljanje boljših razmer za kolesarjenje in hojo. Cilj rumenih pasov je spodbuditi uporabo javnega potniškega prometa in povečati potovalno hitrost mestnih avtobusov, namen pa je preusmeritev osebnega motornega prometa, ki je imel do nedavnega tranzitni značaj in je potekal prek mestnega središča, na obvozne ceste,« so zadevo pred leti pojasnili na občini.
Masovne kršitve
O dejanski (ne)efektivnosti rumenega pasu v ožjem središču mesta smo se pretekli teden na terenu prepričali sami. Hupanje, preklinjanje, naglo menjavanje smeri vožnje, pešci in kolesarji sredi cestišča, ki se je trajno spremenilo v parkirišče ... Situacija je alarmantna.
V približno pol ure pozornejšega opazovanja prometa na Slovenski cesti, tik pred križiščem z Rimsko, kjer se tudi konča rumeni pas, ki naj bi mestne avtobuse pospešeno pripeljal od Kongresnega trga mimo Drame, smo lahko našteli vsaj 50 očitnih kršitev cestnoprometnih predpisov.
Marsikateremu vozniku je namreč prav malo mar za to, kakšne barve je pas ceste, po katerem se vozi - glavno je, da se bo prerinil preko križišča, preden bo semafor posvetil rdeče.
Ravno zato redno prihaja do situacije, ko mestni avtobusi stojijo na koncu dolge kolone osebnih avtomobilov, ki na tem cestnem pasu ne bi smeli biti. Posledično pa si mestni avtobusi pridelajo tudi po več deset minut zamude.
