Pred prostori Urada za migracije, sektorjem za postopke mednarodne zaščite, ki se nahaja na Cesti dveh cesarjev v Ljubljani, je danes dopoldan odmevalo: »Tukaj smo!«.
Pred uradom se je zbralo več deset migrantov, v rokah so imeli transparente, s katerimi so želeli opomniti, da so tudi oni ljudje in delavci ter da deportacija ni humana.
Nevladna organizacija Ambasada Rog je namreč priredila novinarsko konferenco ob novi izdaji migrantskega glasila Tukaj smo.
V glasilu je zbranih 28 zgodb migrantov o njihovih deportacijah iz Hrvaške v Slovenijo in potem spet nazaj.
»Večinoma potem z njimi igrajo takšen ping pong med državami,« pojasnjujejo na Amabasadi Rog.
Kot pravijo, se dogaja vse več nepojasnjenih deportacij tistih migrantov, ki v Sloveniji prebivajo že dalj časa, imajo službo, se učijo slovenskega jezika in si ustvarjajo družino. Ministrstvo za notranje zadeve pa o deportacijah molči, še pravijo.
Strah pred hrvaškimi policisti
V glasilu tako beležijo svoje izkušnje. Poročajo o kršitvah človekovih pravic, ki so jih bili deležni med prečkanjem Hrvaške.
»Policijsko nasilje, zlorabe, rasizem in diskriminacija,« opisujejo svoje izkušnje s hrvaškimi policisti.
»Hrvaške oblasti se poslužujejo nehumanih metod za izganjanje prosilcev za azil in onemogočajo obravnavo prošenj za zaščito, kar so ugotovila številna evropska sodišča. Žal pa tega ne priznava Slovenija,« smo lahko slišali.
Težava naj bi bila dublinska uredba, ki pomeni zavračanje vseh prosilcev za azil, ki so v Slovenijo prišli iz druge države – večinoma pa je to Hrvaška,
Pravijo še, da Slovenija praktično ne sprejema prošenj za azil in večino prosilcev »obsodi« na deportacijo.
V letu 2024 je bilo v azilnih postopkih izdanih 2387 izdanih odločb o vračanju v drugo državo, največkrat Hrvaško in Bolgarijo.
»Deležni smo tepeža in rasizma,« povedo o tem, zakaj ne želijo deportacije na Hrvaško – poleg tega naj bi jim odrekali hrano, medicinsko pomoč, težave naj bi imeli s prevajalci in odvetniki.
Naštevajo, da so deportirali 19-letnega nogometaša iz slovenskega kluba, delavca iz znane ljubljanske restavracije, ki je v Sloveniji že dve leti.
»Ob 6. uri zjutraj so ga zvlekli iz veceja, ga potisnili ob tla in tepli, strpali v policijski avto in vrgli čez mejo. To je naša realnost. A vztrajamo, ker je Slovenija postala naš dom, na Hrvaškem pa za nas ni prihodnosti,« so še povedali.
Zakarie iz Gane je svojo zgodbo popotovanja do Slovenije skozi Hrvaško povedal za Ambasado Rog in glasilo Tukaj smo. Objavljamo nekaj poudarkov iz njegove zgodbe.
Zakaria je predstavil svojo pot do Slovenije in razloge, zakaj se begunci tako zelo bojijo deportacije nazaj na Hrvaško.
»Ko sem iz Bosne prvič vstopil na Hrvaško, sem potoval z večjo skupino, v kateri so bile poleg mene večinoma ženske. Pred policisti jih je mnogo molčalo, nekaj pa nas je spregovorilo in prosilo za azil.
Zaradi tega so nas brez milosti pretepli, pri miru pa so pustili le tiste, ki si za azil niso upali prositi.«
Vzeli so jim telefone in denar, jih odpeljali v gozd in jih napotili proti Bosni. Čez štiri dni sta jih ustavila dva policista in policistka. Naložili so jih v kombi, jih pretepli in znova odpeljali v gozd ter jim pokazali pot v Bosno. Moral je prečkati reko - ker ne zna plavati, ni želel v vodo, zato so opozorilno streljali nanj.
Naslednjič je dospel do Hrvaške, aretirali so ga v Zagrebu in odpeljali na policijsko postajo, nato v nastanitveni center.
»Nato so me namestili v sobo, ki je bila v zelo slabem stanju: v njej so bili ščurki, v žimnici stenice, za splakovanje školjke pa je bilo potrebno uporabljati vedro.
Tudi hrana je bila slaba in ni je bilo dovolj, zato sem imel želodčne težave. O mojih težavah sem govoril z nekim uslužbencem, vendar me je ta v angleščini ozmerjal z besedami na 'f' in 'n'.«
Kot pravi, je imel poškodbe na nogah, a mu jih niso oskrbeli.
Po dveh tednih, ko je mislil, da čaka na azilni postopek, so mu povedali, da mora zapustiti Hrvaško v dveh dneh.
»V Slovenijo sem dobesedno pribežal, saj so se za nami podili hrvaški policisti. Ko smo prestopili mejo, so nas zajeli policisti iz Slovenije. Postrojili so nas v vrsto in pregledali, ampak niso govorili agresivno. Povedali smo jim, da smo lačni in prinesli so nam hrano in vodo.«
Odpeljali so ga v azilni dom, kjer je dobil zdravniško oskrbo, operirali so mu tudi oko, ki je bilo zaradi pretepov poškodovano.
»Na Hrvaškem niso oskrbeli niti majhnega otroka v naši skupini, ki je bil hudo bolan. Pustili so ga bolnega.«
Zapisal je še, da se v azilnem domu v Sloveniji počuti zelo dobro. Medtem ko ga na Hrvaškem lokalci napadli, pa je v Sloveniji dobil prijatelje, uči se slovenščine.
»Želim ostati v Sloveniji. Želim ostati in narediti mnogo dobrega. Morali bi me slišati, kako govorim slovensko. Tukaj sem šele nekaj mesecev, pa mi sploh ne gre slabo. Ves čas se trudim in vadim in se pogovarjam z ljudmi.
Ne razumem, zakaj so za te deportacije pomembni samo birokratski predpisi in ne tudi človeški faktor. Saj smo vendar ljudje.«
Starejše novice
