Čeprav so temperature pod ničlo in je poledica realna nevarnost, zimska služba pogosto še ne ukrepa. Razlogi tičijo v pravilih, prioritetah in pragovih, ki burijo duhove med Ljubljančani.
Ob negativnih temperaturah, rahlem sneženju in obetih še hladnejših dni mnogi Ljubljančani pričakujejo, da bodo pločniki in kolesarske steze preventivno posoljeni ali vsaj posuti s peskom.
A realnost na terenu je pogosto drugačna, kar znova odpira vprašanja o delovanju zimske službe v prestolnici.
»Čez pol Ljubljane, brez enega posoljenega pločnika«
»Ravno sem šel čez pol Ljubljane. KPL ni posolil niti enega pločnika niti kolesarske steze. Napovedan je minus, nekaj malega snega, v prihodnjih dneh pa še bolj mrzlo.
Zakaj ne solijo oziroma ne posipajo? Kakšna je logika za tem?« se sprašuje eden od občanov, ki opozarja na spolzke površine in povečano nevarnost padcev, predvsem za pešce in kolesarje.
»Na videz je bilo videti samo malo zasneženo, ne pa nevarno, potem pa mi je spodneslo noge in sem padla na poledenelem pločniku – nihče me ni opozoril, da je tako spolzko,« pa nam je povedala občanka, ki je pri padcu utrpela bolečine in šok.
Kdaj se zimska služba sploh aktivira?
Odgovor se skriva v izvedbenem planu zimske službe Mestne občine Ljubljana, ki ga izvaja podjetje Komunalno podjetje Ljubljana.
Po uradnih pravilih zimske razmere ne nastopijo že ob nizkih temperaturah, temveč šele takrat, ko so zaradi snega ali poledice ogrožene prometne razmere. Ključno vlogo pri tem igrajo natančno določeni pragovi.
Pločniki se v centru mesta, ob glavnih cestah in avtobusnih progah začnejo čistiti šele, ko zapade vsaj pet centimetrov snega, drugod pa šele pri desetih centimetrih. Če snega ni dovolj ali če poledica še ni uradno zaznana, se zimska akcija praviloma sploh ne sproži.
Najprej ceste, šele nato pešci in kolesarji
Sistem zimske službe je zasnovan hierarhično in daje jasno prednost cestnemu prometu.
Najprej se zagotavlja prevoznost cest prve in druge prioritete, po katerih potekajo linije mestnega potniškega prometa ter dostopi do bolnišnic, šol in drugih pomembnih ustanov.
Šele nato pridejo na vrsto pločniki ob teh cestah, kolesarske steze in druge peščeve površine.
Kolesarske steze, ki potekajo zunaj cestišča, se čistijo istočasno s pločniki, v križiščih pa se praviloma sploh ne posipavajo, kar mnogi kolesarji ocenjujejo kot posebno nevarno prakso.
Zakaj ne solijo preventivno?
Pomemben razlog za zadržanost pri preventivnem soljenju je tudi okoljski vidik. KPL in Mestna občina Ljubljana poudarjata zmanjševanje porabe soli zaradi njenega vpliva na okolje, poškodb infrastrukture ter negativnih učinkov na drevesa in zelene površine.
V mestnem središču se zato na določenih območjih uporabljajo tudi alternativna, okolju prijaznejša sredstva.
Napovedan minus sam po sebi tako še ne pomeni samodejnega soljenja pločnikov in kolesarskih stez.
Med birokracijo in realnostjo na terenu
Čeprav sistem na papirju deluje natančno in skladno s predpisi, se v praksi pogosto pokaže razkorak med birokratskimi merili in dejanskimi razmerami na terenu.
Pešci in kolesarji opozarjajo, da so pločniki in kolesarske steze lahko nevarno spolzki že ob rahli slani ali tanki plasti zmrzali, še preden zapade omembe vredna količina snega. Ukrepi pogosto sledijo šele takrat, ko so zdrsi in padci že realnost.
Sistem za avtomobile, ne za vse
Zimska služba v Ljubljani je še vedno prvenstveno prilagojena zagotavljanju prevoznosti cest za motorni promet, medtem ko varnost najbolj ranljivih udeležencev v prometu pogosto ostaja v ozadju.
Dokler se pragovi za ukrepanje ne bodo prilagodili dejanskim razmeram in dokler preventivni pristop ne bo dobil večje vloge, bodo ob vsakem minusu znova vznikala ista vprašanja – zakaj so pločniki in kolesarske steze spolzki, čeprav so sneženje in temperature pod ničlo napovedane.
