Kandidatka za županjo Ljubljane Apolonija Simon: »Mesto je treba videti kot naš dom«

Akademska slikarka in ravnateljica Srednje šole za oblikovanje in fotografijo Ljubljana Apolonija Simon se je odločila za vstop v politiko. Kot kandidatka za županjo Ljubljane s podporo stranke Vesna - zelena stranka in civilne družbe želi spremeniti predvsem način upravljanja prestolnice.

V podkastu Ljubljanainfo je spregovorila o tem, zakaj se je odločila za kandidaturo, kaj jo moti pri razvoju Ljubljane in kakšne spremembe bi uvedla, če bi prevzela vodenje mestne občine.

Od boja za Križanke do kandidature za županjo

Simon je pojasnila, da njena odločitev za vstop v politiko ni nastala čez noč. Pomembno vlogo pri tem so imela prizadevanja za ohranitev Srednje šole za oblikovanje in fotografijo v Križankah.

Kot ravnateljica vodi ustanovo s približno 850 dijaki in skoraj 100 zaposlenimi. Ob tem se že več let zavzema za ohranitev Križank kot prostora kulturne dediščine in ustvarjanja mladih.

Po njenih besedah so se pojavljale zamisli, da bi prostore namenili drugim dejavnostim, med drugim depojem in pisarnam.

Prav prizadevanja za ohranitev Križank so jo povezala s civilnimi iniciativami in ji odprla pogled na širše težave mesta.

Spoznala je, da opozarjanje na težave na tiskovnih konferencah ni dovolj, temveč je potrebno širše povezovanje in tudi politično delovanje.

»To je tisti moment, ko sem se odločila, da bom vstopila v kandidaturo,« je povedala.

»Mesto je naš dom«

Simon meni, da Ljubljana potrebuje spremembo mestne politike, predvsem pa drugačen odnos oblasti do prebivalcev.

Omenila je tudi možnost drugačnega, bolj ženskega pristopa k vodenju mesta in opozorila, da se v političnih soočenjih pogosto daje prednost že uveljavljenim političnim akterjem.

Zanjo je najpomembnejše vprašanje, kako spremeniti odločanje v mestu.

»Meni se zdi to najbolj pomemben moment, da se spremeni odločanje v mestu, da se vključi prebivalce v odločanje aktivno, participativno in deliberativno.«

Prepričana je, da mora biti mestna oblast v službi občanov, ne obratno.

»Jaz mislim, da je treba mesto videti kot naš dom,« je poudarila.

Sedanjemu načinu upravljanja očita, da po njenem mnenju daje preveliko prednost kapitalskim interesom in premalo upošteva potrebe ljudi.

Umetniški pogled na mesto: »Gledamo vsi, vsi ne vidimo«

Kot akademska slikarka Simon poudarja pomen prostora, odprtih pogledov in premišljenega urbanističnega načrtovanja.

»Gledamo vsi, vsi ne vidimo,« je dejala ob vprašanju, kaj lahko umetniški pogled prinese vodenju mesta.

Opozorila je, da novi gradbeni projekti spreminjajo podobo Ljubljane in njeno bivalno okolje.

Po njenem mnenju imajo pri načrtovanju prostora pomembno vlogo neodvisni urbanisti, ki bi morali pomagati varovati javni prostor pred pretiranimi investicijskimi posegi.

Kritična je predvsem do zmanjševanja javnih površin in sprememb mestne podobe, ki jih povezuje z interesi investitorjev.

Zelena prestolnica samo še na papirju?

Ljubljana je leta 2016 nosila naziv zelene prestolnice Evrope, vendar Simon meni, da se je mesto v desetletju od prejema naziva oddaljilo od takratnih usmeritev.

»S tem nazivom žal v tem trenutku si ne moremo nič pomagati,« je dejala.

Spomnila je, da je Ljubljana za naziv uspešno kandidirala leta 2014, pri ocenjevanju pa so upoštevali 12 področij.

Po njeni oceni današnja mestna politika ne sledi več okoljskim usmeritvam, na podlagi katerih je Ljubljana pridobila naziv.

Posebej je izpostavila načrtovano sežigalnico odpadkov in kanalizacijski kanal C0.

Ostro proti sežigalnici: Kaj bo z odpadki iz drugih občin?

Simon nasprotuje načrtovani sežigalnici in meni, da bi morali projekt ustaviti ter najprej temeljito analizirati ravnanje z odpadki.

Opozorila je, da Ljubljana ne obdeluje samo svojih odpadkov.

Po njenih navedbah v Regijskem centru za ravnanje z odpadki Ljubljana obdelujejo odpadke iz 56 občin, v prihodnje pa naj bi se njihovo število lahko povečalo tudi na 100.

Zato se sprašuje, ali je sežiganje res ustrezna dolgoročna rešitev.

Poudarila je, da bi morali prednost dati preprečevanju nastajanja odpadkov, ponovni uporabi, recikliranju in učinkovitemu ločevanju.

Opozorila je tudi na morebitne finančne posledice sežiganja. Po njeni oceni bi lahko pri 100.000 tonah odpadkov letno okoljske dajatve znašale okoli osem milijonov evrov.

Spomnila je še na zaveze Ljubljane k zmanjševanju količine odpadkov oziroma pristopu zero waste.

»Mi betoniramo Ljubljano, mi jo asfaltiramo«

Pri prilagajanju mesta podnebnim spremembam Simon največji pomen pripisuje ohranjanju dreves in širjenju zelenih površin.

Kot primer neustreznega ravnanja je navedla posek drevesa pred ljubljansko Dramo.

»Mi betoniramo Ljubljano, mi jo asfaltiramo,« je opozorila.

Meni, da se je Ljubljana preveč usmerila v urejanje privlačne turistične podobe, pri tem pa zanemarila potrebe svojih prebivalcev.

»Ljubljana se je seveda kot turistično mesto naredila krasno kuliso za turista, mi pa gledamo v ozadje te kulise, ki pa več ni tista, ki bi nam bila prijazna.«

Zavzema se za uveljavljanje načela 3–30–300. Po tem načelu naj bi prebivalec iz svojega doma videl vsaj tri drevesa, njegova soseska naj bi imela 30 odstotkov zelenih površin oziroma drevesne pokritosti, do najbližje zelene površine pa naj ne bi imel več kot 300 metrov.

Simon je poudarila, da zelenje ni pomembno samo zaradi hlajenja mesta, temveč tudi zaradi dobrega počutja ljudi.

Kako do dostopnejših stanovanj?

Med pomembnejšimi izzivi Ljubljane je izpostavila stanovanjsko problematiko.

Meni, da je treba povečati dostopnost javnih stanovanj, obenem pa bolje izkoristiti stanovanja, ki so trenutno prazna.

Predstavila je možnost, po kateri bi mesto lastnikom pomagalo pri obnovi stanovanj in njihovem oddajanju.

Občina bi lahko po njenem predlogu zagotovila podporo pri pripravi najemnih pogodb, rednem plačevanju najemnin in vračilu stanovanj lastnikom v ustreznem stanju.

Takšna ureditev bi po njeni oceni lahko spodbudila lastnike, ki svojih nepremičnin trenutno ne oddajajo.

Kot tretjo možnost je navedla stanovanjske zadruge.

Gre za model, pri katerem skupina ljudi ustanovi zadrugo, stanovanja pa ostanejo v skupnem oziroma zadružnem sistemu in niso namenjena špekulativni preprodaji.

Po njenem mnenju bi lahko takšne rešitve omogočile ugodnejše najemnine. Kot primere je omenila zadruge v Švici in drugih evropskih mestih.

Mladi potrebujejo prostore za druženje, ne le urejenega centra

Simon je opozorila, da se pri razvoju Ljubljane preveč pozornosti namenja mestnemu središču.

Spomnila se je dogodka v Stari elektrarni, na katerega so mladi povabili županske kandidate, da bi predstavili, kaj pogrešajo v Ljubljani.

Po njenih besedah se je dogodka udeležila sama, drugi kandidati pa ne.

Mladi so po njenih opažanjih opozorili predvsem na pomanjkanje dostopnih prostorov za druženje, ustvarjanje ter cenovno ugodno prehrano in pijačo.

Simon meni, da bi morali takšne prostore zagotavljati tudi v četrtnih skupnostih.

Kot eno od možnosti je omenila uporabo prostorov osnovnih šol in vrtcev v popoldanskem času, ko niso zasedeni.

Tam bi lahko potekale mladinske dejavnosti, ustvarjalne delavnice in medgeneracijsko povezovanje.

Razmišlja tudi o tem, kako bi lahko posamezne četrtne skupnosti razvijale lastno kulturno in turistično ponudbo, namesto da se večina dogajanja osredotoča na mestno središče.

Odprta Ljubljana: Platforma, na kateri bi odločali prebivalci

Pomemben del njenega programa je večja vključenost občanov v odločanje.

Simon predlaga participativni proračun in več sredstev za četrtne skupnosti.

Predstavila je tudi zamisel o platformi Odprta Ljubljana, prek katere bi lahko prebivalci opozarjali na težave v svojih soseskah, podajali pobude in sodelovali pri odločanju o razvoju mesta.

Prepričana je, da bi morale imeti civilne iniciative pomembnejšo vlogo pri oblikovanju mestnih politik.

»Zmeraj, kjer nastane civilna iniciativa, je problem. Torej, v Ljubljani je mnogo civilnih iniciativ, pomeni, da je problemov mnogo.«

Sedanji mestni oblasti očita, da civilne iniciative pogosto dojema kot oviro oziroma kritiko, namesto da bi jih vključila v iskanje rešitev.

Opozorila je tudi na pravne spore med mestom in prebivalci. Meni, da bi bilo treba takšne spore ponovno preučiti in poiskati možnosti za neodvisno mediacijo.

Po njenem mnenju bi se morala mestna politika manj ukvarjati z delitvami na levico in desnico ter bolj s konkretnimi težavami prebivalcev.

Brezplačen javni promet za dijake in študente?

Simon je predstavila tudi več predlogov za izboljšanje javnega potniškega prometa.

Ocenjuje, da Ljubljano vsak dan močno obremenjuje promet dnevnih migrantov. V pogovoru je navedla približno 150.000 avtomobilov dnevno, ob tem pa opozorila, da bi bilo treba nekatere podatke še preveriti.

Kot eno ključnih rešitev vidi prestrezanje avtomobilskega prometa na obrobju mesta in boljše povezave z javnim prevozom.

Predlaga pogostejše avtobusne povezave, v prometnih konicah tudi na pet minut.

Zavzema se še za uvedbo obodnih avtobusnih linij, ki bi omogočale potovanje med posameznimi deli mesta brez prestopanja oziroma vožnje skozi središče Ljubljane.

Razmišljala je tudi o sistemu treh prometnih območij – obrobnega, osrednjega in centralnega – ter ustrezno oblikovanih vozovnicah.

Posebej je izpostavila ceno javnega prevoza.

»Jaz bi rekla, da dejansko bi morali dijaki in pa študentje imeti brezplačno, tako kot imajo to upokojenci,« je dejala.

Kot alternativo je omenila tudi zelo nizke cene vozovnic, ki bi ljudi spodbudile k uporabi avtobusov.

Pri urejanju prometnega prostora bi dala prednost pešcem in kolesarjem.

Obenem meni, da je treba upoštevati tudi potrebe prebivalcev Ljubljane, ki za določene opravke potrebujejo osebni avtomobil.

Kultura potrebuje žive prostore, ne praznih stavb

Kot umetnica in ravnateljica je Simon posebej kritična do ravnanja z ustvarjalnimi prostori.

Izpostavila je Križanke, kjer deluje njena šola in kjer so se po njenih navedbah izobraževali številni poznejši Prešernovi nagrajenci.

Omenila je številko 33 in poudarila, da takšni prostori pomembno prispevajo k razvoju ustvarjalnosti.

Kot primer je navedla tudi nekdanji ustvarjalni center Rog.

Meni, da je bila izselitev tamkajšnjih neodvisnih ustvarjalcev napačna odločitev in da bi bilo treba poiskati način za nadaljevanje njihovega dela.

»Mi lahko naredimo elitne, lepe prostore, ki so mrtvi za ustvarjalnost,« je opozorila.

Prepričana je, da kulturnega življenja ni mogoče ustvariti zgolj z gradnjo novih objektov.

Najprej bi bilo treba prisluhniti ustvarjalcem in ugotoviti, kakšne prostore potrebujejo.

Med potrebami je omenila gledališke in filmske prostore, prostore za multimedijsko produkcijo, ateljeje in pisarne.

Predlaga pregled obstoječih nepremičnin in možnosti za ponovno uporabo starejših prostorov ter praznih pritličij.

V takšnih prostorih bi lahko nastale delavnice, ustvarjalni centri in mesta, kjer bi mladi predstavljali ali prodajali svoje izdelke.

Kot primer uspešnega povezovanja ustvarjalnosti in turizma je izpostavila Metelkovo.

Križanke ostajajo njen najljubši kotiček Ljubljane

Ob vprašanju, kje v Ljubljani najde mir in navdih, Simon ni izbrala parka ali katere od mestnih znamenitosti.

Izpostavila je Križanke, kjer zaradi svojega dela preživi veliko časa.

Poudarila je, da šola zaradi prostorske stiske potrebuje dodatne prostore, vendar to po njenem mnenju ne pomeni, da bi se morala odpovedati Križankam.

»Križanke so prepojene z ustvarjalnostjo,« je dejala.

Želi si, da bi ostale odprt in živ prostor, dostopen dijakom, ustvarjalcem in obiskovalcem.

Po njenem mnenju bi lahko tam več prostora dobili tudi mladi glasbeniki in drugi ustvarjalci, ki bi javnosti predstavljali svoje delo.

Kakšna bi bila Ljubljana čez deset let?

Ob zaključku pogovora smo Simon vprašali, kako bi naslikala Ljubljano, kakršno si želi videti čez deset let.

Njena podoba prihodnosti je predvsem zelena.

Želi si mesta, ki bi ohranilo obstoječe zelene površine, jih dodatno širilo in postopoma zmanjšalo delež asfaltiranih ter betoniranih površin.

»Če se je zdaj betoniralo na polno, če se je asfaltiralo na polno, je treba iti korak v drugo smer,« je poudarila.

Kot drugo ključno nalogo je navedla varovanje pitne vode.

Ponovno je opozorila na projekt kanalizacijskega kanala C0, za katerega meni, da bi bilo treba temeljito preučiti možnost spremembe trase, da ne bi potekala čez vodovarstveno območje.

Izrazila je skrb glede morebitnih poškodb zaščitnih konstrukcij ob potresu in posledičnega onesnaženja podtalnice.

Prepričana je, da bi bilo treba poiskati argumentirano rešitev tudi ob upoštevanju evropskih sredstev, namenjenih projektu.

Svojo vizijo je sklenila z obljubo, da si bo prizadevala za varovanje pitne vode, čistega zraka in zelenih površin Ljubljane.

Naročnik oglasnega prispevka je Vesna - zelena stranka.