Humanitarčkova zgodba vas bo pretresla: Ana že več kot 50 let išče izgubljeno sestro Zofko

Prostovoljci društva Humanitarček se že vrsto let srečujejo z vse globljimi stiskami starostnikov v Sloveniji. S projektom Vida opozarja na problematiko starostnikov, s katero se srečujejo vsakodnevno. 

Z objavljanjem življenjskih zgodb starostnikov v Humanitarčku prebivalce ozaveščajo o položaju in stiskah starostnikov. Gre za odmeven projekt, ki je dosegel širok krog izvajalcev, vanj je bilo v lanskem letu vključenih več kot 700 prostovoljcev. Ključni namen projekta je spodbuditi ljudi, naj se ozrejo okoli sebe in pomagajo starejšim iz svojega okolja.

Tokrat Humanitarček izpostavlja zgodbo treh ženic, Marinke, Ane in Tinke. Prav Ana oziroma Ana Marija išče svojo izgubljeno sestro Zofijo, ki jo je nazadnje videla, ko je imela Zofija 18 let. Speči ji želi namreč potico. 

»Zofi ji je ime. Njo bi se rada kdaj videla. Deset let je mlajša od mene. Moja edina družina je. Bi ji spekla potico, tako kot so jo znali mama. Zato vsak mesec prišparam kak evro, pa na kup dajem, da če jo najdem, bi lahko kupila orehe, pa cuker in jo spekla,« pravi Ana.

Zgodba Marinke

»Jaz sem Marinka. Nič mi ne manjka. Živela sem lepo. Bila sem gospodinja, moj mož pa je vozil robo po celem svetu. Ni nam manjkalo nič. Hčerko sva imela, Alino. Luštna punca je bila, potem pa je kar hujšati začela. Se ji je najprej zdelo fajn. Je bila takrat v tistih letih, ko se punce želijo lepe izkazat. Ampak je kar šlo dol in dol. Krvni rak je bil. Hitro nama jo je vzel. Niti 17 jih ni imela.

Mož je bil žalosten. Jaz mislim, da mu je počasi srce pokalo. Kar zbudil se ni, pa jih ni imel niti 65. Sama sem ostala. Imam pa zlato nečakinjo Dolores. Kot hčerka mi je, velika znanstvenica je. V tujini živi, dela pomembne stvari. Ampak živi pa daleč, dve letali rabi do mene.

Ampak me pa pokliče, pa piše mi pisma, kartice. Mi je uredila vse, da mi pomaga plačevati tudi položnice. Stanovanje mi je pa kar veliko. Zdaj sploh, ko je prišla korona. Nimam družbe. Čakam na Dolores, da poklice. Čakam, da je dan mimo ... Včasih berem. Včasih pa samo sedim in gledam skozi okno«.

Zgodba Tinke

»Jaz sem Tinka. Hiško mam. Tam gori, visoko v 'vesi'. Nimam veliko. Malo hiško, pa streha ji spušča. Samo, kako naj jaz pri 75. gor plezam? Učiteljica sem bila, samo ne dolgo. Ko sem sineka rodila, sem doma ostala. Rada ga imam, samo ne vem, kje se je naučil tak bit. 'Lutalica' je. Mož moj ... kmet je bil. Njegovi vsi. Rad je imel slivovico pa viljamovko. Najprej za živce, potem pa že za žejo. Če tega ni bilo, pa je z vinčkom zalil.

Saj če je malo se podprl, je v redu volje bil. Če pa premalo, je bil kot sršen. Če pa malo preveč, pa je razbijal. Mene je rad imel. Samo bolj, kot je bil star, bolj je rad imel viljamovko in vinčka, mene pa manj. Me je kdaj tudi malo počil, če ni bilo po njegovo. Sem zob si tako zlomila. Potem pa je iz traktorja padel. Glavo mu je razbilo, je dolgo v komi bil. Pogreb je drag bil. Ampak saj daš vse za svoje ljudi. 'Spufala' sem se. Mi je potem skozi manjkalo. Saj ne rabim veliko, samo so pa draga drva, če jih sam ne moreš narediti. Sin pa je tako zgasnil. Ga blizu ni.

Pri oknih mi je notri pihalo, pa voda je v škaf 'cankala' v kopalnici. Sem jo v škaf lovila, da ni šla v nič. Pa potem z njo kuhala. Prala pa na roke, ko je 'crknil' pralni stroj. Kdo bi mi ga kupil ali na 'ves' gor pripeljal. V dom bi šla, pa nimam penzije. Nekam, da bi mi toplo bilo, pa da ne bi mi vleklo pod noge. Pa da bi se s kom menila. In televizijo si želim, da bi kaj pogledala, da je krajši večer.«

Zgodba Ane, ki išče sestro

»Jaz sem Ana. Ne maram govoriti o sebi. Prišla sem v to malo hiško, ko sem moža pustila. To je bil takrat še greh, ga pustiti. Nočem o tem govoriti. Težko sem potem živela, velikokrat za jesti nisem imela ... Ampak jaz nisem marala, da je tako delal z menoj. Bincal me je, pa lasal. Otrok nisva naredila. Tudi če bi jih, bi mi jih iz trebuha zbil. Ne vem, če še živi. Mogoče ga je vzela že ruša, ker je starejši od mene. Pa jih imam že jaz 77.

25 let že sama živim. Sem si v najem to vzela. Denar pa sem dobila nekaj od penzije, ki je imam malo. Nekaj pa od dela. Rečejo okoliški kmetje, da sem pridna. Pobiram 'japke', pa krompir, pa kopljem. Pa se nabere. Dovolj za najemnino. Je pa hiška vlažna. Lastnik mi ne popravlja stvari. Vem pa, da nimam kam iti. Kam bi šla pri teh letih? Saj še avta nimam. 'Peški' pa se ne morem seliti. Vse, kar imam je v tej hiški. Me je pa sram, ker pozimi 'dehtam'. Ko grem v trgovino, mislijo ljudje, da sem čunka. Ampak je vlaga taka, da mi vse suknje 'dehtajo' (smrdijo). Perem pa na roke, samo posuši se ne. Včasih kar mokro sukno oblečem, da jo telo posuši, ko grem do trgovine.

Me pa kolk boli, palico rabim. Tisti, v katerega me je največkrat bincal. Pa glava. Imam sestro. Samo ne vem, kje je. Nekje na Primorskem živi, ampak ko sem moža zapustila, pa sramoto familiji naredila, sva se zgubili. Zofi ji je ime. Njo bi še rada kdaj videla. Deset let je mlajša od mene. Moja edina družina je. Bi ji spekla potico, tako kot so jo znali mama. Zato vsak mesec 'prišparam' kak evro, pa na kup dajem, da če jo najdem, bi lahko kupila orehe, pa cuker in jo spekla.«

Epilog

Za Marinko je Humanitarčku v prvem valu pisala nečakinja, ki jo je zaskrbelo za teto. Pripravljena jim je bila povrniti vse stroške, če bi ji pomagali teto namestiti v dom, saj je ugotovila, da nikakor ne bo mogla tako pogosto na obisk. Za Ano jim je povedala soseda, lani maja. Živela je v hišici, shujšana do kosti. Jedla je jabolka, kuhana na pari, in kar je našla v okolici. Sosede je zaskrbelo, ker po več dni ni šla iz hiše.

Za Tinko pa jim je povedala patronažna sestra, ki jo je obiskala zaradi hudih bolečin v kolku. Njeno bivališče je bila ena soba, v preurejenem gospodarskem poslopju. Divan je bil dotrajan, majav. In v resnici so se tam sprehajale marsikatere živali, pravijo v Humanitarčku.

»Nikakor se nam ni zdelo primerno, da bi Marinko namestili v dom. Gospa je bila čila, agilna, le zelo zelo osamljena. In prišli smo na drzno idejo. Dolores, nečakinjam nas je podprla in po skoraj letu, danes teče 14 dni, odkar nam je uspelo. Tri gospe. Tri zgodbe. Štajerka. Notranjka. Dolenjka. Dve dotrajani bivališči in eno ogromno stanovanje. Gospe živijo skupaj.

Logična rešitev, bi marsikdo rekel. A niti ne tako enostavna. Potrebovali smo skoraj leto dni, da smo jih spoznali, prepričali. Predvsem pa, da smo pravno formalno uredili vse papirje, obenem pa se skregali z enim od centrov za socialno delo, ki je našo idejo označil za absurdno, celo nečloveško. V resnici je ta opazka bolela, saj je nismo razumeli. Še vedno je ne. Dva od centrov pa sta nama ponudila podporo.
 
Gospe so koristile turistične bone in preživele dni skupaj. Ob tem smo preuredili Marinkino stanovanje. Vsaka ima svojo sobo, ki je samo njena. Urnik opravil. Veliko televizijo. Marinka kuha še za ostali dve. Ana se ne more najesti njene špinače s hrenovkami. Tinka je bila najtrši oreh. Ne govori veliko, se pa v družbi celo smeje. Veseli smo, da nas je podprla Dolores in da nam je podjetje MIOR skupaj z gospo Ireno Munda omogočil, da smo stanovanje preuredili v bivališče, ki je primerno vsem trem. Dostopno, uporabno, funkcionalno. 

Nobena ne razmišlja več o domu. Včasih se malo sporečejo, a se hitro pobotajo. Navadno zaradi kave, kdaj jo bodo pile ali katera bo kuhala. Trikrat tedensko prejemajo tople obroke, da se ne mučijo preveč. In končno so vse site.«

Ana še vedno išče svojo sestro Zofko

Še vedno pa iščemo Zofko iz Primorske, da bi ji Ana spekla potico. Imena gospe so zaradi GDPR spremenjena, z izjemo imena Zofke in Ane. Iščemo torej gospo Zofijo, rojeno 1951, mami Rozaliji in očetu Jožetu, ki ima sestro AnaMarijo, rojeno 1943, ki je zapustila moža in domačijo ter se odselila na drug konec Slovenije, ko je imela Zofija 18 let.