Ljubljanainfo
Tor, 1.8.2023 07:00
Kdorkoli se vsaj malo zanima za slovenski boks, ve, kdo je Andrej Baković.

»Zadnji dve leti, odkar sem se poškodoval … Imaš, nimaš. Imaš, nimaš. Popolni scenarij bi bil, da bi do konca leta imel dve borbi, da stvar spet steče … Po sebi vidim, da lahko dam temu športu še veliko.«

Imel je namreč nekaj malega nesreče.

Andrej Baković je eno od bolj zvenečih imen slovenskega boksa, tako amaterskega kot profesionalnega. A zveneče kot je njegovo ime – vsaj za tiste, ki so vsaj malo povišani v skrivnosti tako imenovane plemenite umetnosti –, se ga blišč, kot bi ga po vzoru nekaterih hollywoodskih kreacij tej panogi pripisovali, otepa.

»Drug tip človeka sta boksar in menedžer. Tega se mora človek zavedati, preden gre v ta šport. Za veliko večino je to posel. In če je tu kakšen sentimentalni odnos, je med boksarjem in trenerjem. Vse ostalo … (odkima z glavo).«

Še en aksiom: redko je tako, kot si človek zamisli. Ali, s pregovorom: človek obrača, bog obrne. »Če si zlat olimpijec, šampion med amaterji, se vsi grebejo zate, boš imel dobro kariero. Če pa prideš iz takih vod, kot sem jaz, pa je to res težka, težka pot.« 

Celo z Bivolom

Prva amaterska borba 2005. Sledilo jih je še natanko 67. Profesionalnih 13. 

Pozor, sledi renome. »Bil sem sedemkrat državni prvak v različnih starostnih kategorijah. Enkrat kot kadet, trikrat kot mladinec in trikrat kot član. Leta 2007 sem bil na mladinskem evropskem prvenstvu v Srbiji. Leta 2008 sem bil na mladinskem svetovnem prvenstvu v Mehiki, ker sem v svoji 20. borbi premagal Črnogorca z 90 borbami in je takrat bil njihov najboljši boksar; v drugem krogu sem boksal z Dimitrijem Bivolom in izgubil po točkah. Nato leta 2010 člansko evropsko prvenstvo v Moskvi. Po štiriletnem premoru sem spet bil državni prvak, nato leta 2015 evropsko prvenstvo v Bolgariji, 2017 evropsko prvenstvo v Ukrajini, leta 2018 Mediteranske igre – se pravi, da sem dal veliko čez. To lahko trdim. Kar je velik plus za naprej.«

Rus Dimitrij Bivol je stoično razstoličil Saula »Canela« Alvareza. Kakšna je bila Bakovićeva izkušnja? »Itak že veš, kdo je. Kdor je bil v boksu, je že takrat vedel zanj. Že kot kadet je bil evropski in svetovni prvak, že takrat je imel okrog 200 borb. Takrat se je boksalo še štiri runde po dve minuti, gladko me je premagal po točkah.«

O njegovem stilu pove, da je v profesionalni boks vnesel veliko prvin amaterskega, občutek za razdaljo, »šparanje« druge roke – kot sabljanje, strne Baković. 

Zdravo rivalstvo

»Ste pa trenutno najbolj uspešni slovenski profesionalni boksar? Imate največ borb?« ga malce stisnemo v kot. »Ker že več kot leto dni nisem boksal, nisem več rangiran. Mislim pa, da je trenutno najboljši slovenski rangirani boksar Aljaž Venko. Za sabo ima par dobrih borb; tudi sprejel je take borbe, za katere mu jaz dajem kapo dol – da greš v goste boksat proti neporaženim borcem … In je pač … Mislim, da je on … Ne, on je trenutno najboljši rangiran boksar med Slovenci.«

Če je že v kotu, še malo nadaljnjega pritiska (ali morda kar udarec pod pas). V preteklosti, ko sta z Venkom bila še amaterska boksarja, so namreč njune borbe morda vsaj malo spominjale na derbije med nogometnima moštvoma Ljubljane in Maribora (Venko je namreč z one strani Trojan). Kakšne vezi pa ju vežejo danes?

»Z Venkom sva zelo dobra prijatelja. Tudi nazadnje, ko je bil v Ljubljani – bil je v kvizu Vem, ki ga snemajo v Ljubljani – se je ustavil pri nas in nas prišel pozdravit. Vedno sva se dobro razumela in bila brez zamer.«

Ko je enkrat prepozno ...

Baković je med profesionalci od decembra leta 2017, torej skoraj šest let. Pove, da ni bilo lahko. Zastavljeni cilji ostanejo nedoseženi, a ko ti jo zagode še zdravje …

»Ko se enkrat odločiš, da boš postal profesionalec, moraš paziti, s kom se obkrožaš, s kom ter kaj podpisuješ in za koliko se hodiš borit in kam. Te tri stvari je treba vzeti v obzir. In vedeti, da so vsi ljudje, ki te obkrožajo, najprej poslovneži, šele nato ljubitelji boksa. Tako pač je.«

Kako se počuti pri 33 letih? »V Sloveniji že znajo zavijati z očmi, ko slišijo, da je nekdo vstopil v tretje desetletje. A se fenomenalno počutim. Mogoče počasneje izgubljam težo, a vsi ostali boksarski aspekti … Fenomenalno.«

»Človek mora imeti željo, živeti striktno kot boksar in verjeti. Takrat ti bo uspelo. A tudi če ti ne, si vsaj poskusil. Če ne bi, pa pri 40 letih srednješolcem po kafičih razlagaš, da si boksal – pusti to, od tega ni nič. Služba, šola, diploma, k temu se lahko vrneš kadarkoli. K profesionalnemu športu pa ne. Ko vlak odpelje, ga ni več. Pa ne, da koga odvračam od šole«.

Baković se strinja, da je nor, kdor se v Sloveniji z boksom ukvarja v upanju na zaslužek. »Misliti, da boš v Sloveniji prirejal dogodke, da bodo sem prihajali tuji boksarji in da si boš tu zgradil kariero? Moraš imeti povsem izgubljen stik z realnostjo. Vsi vemo, kako si ustvariš renome v boksu: moraš v gosteh premagati nekoga, ki je neporažen. Od mojih 13 nasprotnikov sta omembe vredna dva. Enostavno se je velikokrat zgodilo, da zastonj boksaš, da ostaneš aktiven. Tako pač je. Zato si želim borbe, da bo res tako, kot je treba. Da bo več kot šest rund. Tega si res želim.«

Poškodba, ki ni bila usodna

Po leta 2014 zlomljenem palcu je leta 2021 sledila strgana križna vez. »Iz dveh treningov dnevno si pahnjen v nekakšno invalidno stanje. Sledila je depresija. Pred in po operaciji si nič od nič.«

Gre za pogosto poškodbo v svetu športa, a ne v boksu. »Zunaj smo delali kratke šprinte; ko mi je pot prekrižal pes, sem ga preskočil in nerodno pristal.«

Dr. Gregor Ravnikar iz izolske bolnišnice mu je rešil kariero. V sredo zvečer mu je napisal elektronsko sporočilo, zjutraj je že dobil odgovor. Čez tri dni je že bil v Izoli. Ni mogel verjeti, ko ga je vprašal, kdaj bi želel biti operiran. »Poglejte, jaz sem profesionalni športnik – čim prej. Dober mesec po poškodbi sem bil operiran.« Čakalna doba je sicer dve leti.

K sreči je bila ruptura takšna, da mu je lahko vezi preprosto prišil skupaj, zaradi česar je manj bolečin in krajša rehabilitacija. Dvakratna sreča, torej.

Čigave barve?

Zaradi poškodbe je moral odpovedati eno borbo, sledilo je vračanje k močem. Do borbe na Ptuju maja naslednje leto. Zdaj pa je, kot pravi, v rahlo negotovem obdobju, a več o tem ni želel govoriti. Bi se pa lahko zgodilo, da bo v prihodnje boksal z licenco katere druge države. 

S tem se posvetuje s trenerjem, ženo, sam sabo. Ob tem priznava, da soprogi v tej situaciji ni ravno z rožicami postlano. »Imam srečo, da imam takšno ženo, ki vse to razume in podpira. Vedela je, kaj jo čaka, pa je vseeno šla v to.«

Nazaj v Ljubljano

Nekajkrat je v ringu nosil hlačke v barvah Olimpije, ki je, kot pravi, »sveto ime«. S tem bi želel nadaljevati in pozdravlja vsakršno podporo, ki mu jo poteza jamči pri navijačih tega kluba. 

Kakšna čustva pa sicer goji do Ljubljane? »Tu sem rojen; šele leta 2018 sem se preselil v Domžale, a se imam namen vrniti sem. Ljubljana je zame najboljše mesto na svetu.«

Baković načrtuje, da bo nekoč v prestolnici odprl svoj boksarski klub, kjer bo deloval kot trener – ravno te dni pričakuje rezultate testa za licenciranega trenerja boksa.

»Več kot šport,« je 33-letnik zapisal po nedavni borbi med Terencom Crawfordom in Errol Spencom ml. Bil bi namreč nor, če bi bil v tem zgolj zaradi denarja. 

Starejše novice