Big Foot Mama: Če želiš osvojiti maso ljudi, moraš ciljati na povprečen glasbeni okus

Že več kot 30 let ne ozirajoč se na trende hodijo svojo pot in v pesmih na svoj način skozi zgodbe, ki se jim dogajajo, interpretirajo resničnost.

Pred izidom albuma, na katerem so v novo preobleko odeli že znane pesmi in ga poimenovali preprosto Akustika, smo se pogovarjali s pevcem Gregorjem Skočirjem, basistom Alenom Steržajem in bobnarjem Jožetom Habulo.

Kako ste izbrali pesmi, ki so zaživele v akustičnih različicah?

Habula: »Z akustiko smo kar dolgo odlašali. A izbira pesmi je bila logična. Če želiš nečemu nadeti novo preobleko, je to najbolje storiti pri tistih stvareh, ki so najbolj prepoznavne.«

Plošča je pristna, čustva pa v akustičnih izvedbah pridejo bolj do izraza. Kako Akustiko doživljate vi?

Steržaj: »Elektrika ima drugačno energijo, tam vse temelji na efektih. Ta »šus« morda zakrije detajle. Pri akustiki pa ravno ti pridejo do izraza. Back vokali in podlage, ki sicer niso slišne. To je za nas nekaj čisto novega. Povsem drugače se počutimo.«

Po duši ste rokerji. Kako vam je bilo stopiti v drugačne čevlje?

Skočir: »Ko smo izvedeli, da zaradi epidemije ne bomo mogli več igrati, sem se počutil, kot da so mi odrezali noge. Kar naenkrat se je vse ustavilo, tudi naše razmišljanje o prihodnosti. Lani poleti nas je poklical Jure Longyka.Takrat smo že vedeli, da velikega koncerta ob 30. obletnici, ki smo ga načrtovali v Areni Stožice, tisto leto ne bomo mogli izpeljati. In smo si rekli, pa obrnimo list in se začeli pripravljati na Izštekane. Akustika je povsem nekaj drugega, razmišljanje je drugačno, oblačiti se je treba drugače, sedeti drugače. Kar naenkrat smo se znašli v za nas povsem novem filmu.«

Steržaj: »Ampak zdaj v tem tako zelo uživamo. Trenutno bolj kot v elektriki.« 

Bi rekli, da je akustika zahtevnejša?

Steržaj: »Ja. Ravno zato, ker se sliši vsak detajl. Ko si na elektriki, na velikem odru in publika nori, si lahko privoščiš marsikaj, ker je tam resolucija zvoka drugačna. Pri akustiki pa moraš biti zelo natančen.«

Jure Longyka vas je s povabilom na Izštekane kar nekoliko spodbudil k ustvarjanju.

Skočir: »Na Izštekane nas je vabil že prej, ko o akustiki sploh še nismo razmišljali. Ko se je zaradi koronavirusa vse zaprlo, smo sprva že mislili, da je vsega konec. Kaj bomo zdaj, kje bomo. Longyka nam je dal seme, ki je nato vzklilo.«

Habula: »Včasih niti ne veš, zakaj je nekaj prav. Včasih je dobro, da daš času čas, potem pa vidiš, da tudi z razburkanega morja ladja počasi pripluje v mirnejše vode. Rekli smo si, poskusimo. Bilo je neke vrste raziskovanje. Časa je bilo dovolj, energija ta prava.« 

Skočir: »Bili smo kot otroci, ki dobijo novo igračo. Tako zanimiva nam je bila ta drugačnost in raziskovanje, kaj vse lahko naredimo. To je postala zabava in igra.«

Čas, ko omejitvam ni bilo videti konca, ste torej vseeno preživeli tudi kreativno. Kaj ste še počeli?

Skočir: »Od lanskega marca do julija res skoraj nič. Potem smo se počasi začeli dobivati tukaj, v prostoru za vaje.«

Steržaj: »Ja, midva sva hodila sem vsak torek in petek. Nisva hotela izgubiti stika z glasbo. Jaz sem najprej hodil zase. Nato so počasi začeli prihajati še drugi.«

Skočir: »Potem smo skoraj začeli še vstopnice prodajati (smeh).«

Kaj vam je v tem času povzročalo največ težav?

Steržaj: »Finance.«

Skočir: »Jamrali nismo, bilo pa nam je težko. Še zdaj nam je, a se vse že počasi odpira. Preživeli smo.«

Kaj ste najbolj pogrešali?

Steržaj: »Odre, seveda.«

Za vas ima to, da bodo akustične pesmi izdane tudi na vinilni plošči, sentimentalno vrednost.

Habula: »Plošče so nekoč imele veliko moč. Ustvarjale so neko imaginarno pravljico, v katero si kot ljubitelj glasbe verjel. Verjel si v zgodbe. Plošča je kot knjiga, vsakič se pojavi neka nova zgodba, o kateri želiš izvedeti več. Tudi, če si ploščo že stokrat poslušal, vedno opaziš neko novo risbico na ovitku. In še nekaj - vinilke nisi nikoli poslušal sam. Pa tudi očistiti in pripraviti gramofon je kar proces.«

Skočir: »In v hiši je bil običajno samo eden.«

Steržaj: »Pa vse pesmi si poslušal, ker jih nisi mogel preskakovati.«

Habula: »Ko je igla skočila na ploščo, je šla do konca.«

Fino je doživeti neko rdečo nit celotnega albuma. 

Habula: »Ja, cela zgodba je v ozadju.«

Steržaj: »Mi imamo ob ustvarjanju albumov to še vedno v mislih. Plošča pripoveduje zgodbo. Čeprav se danes posluša single.«

Nekateri glasbeniki danes izdajajo samo single. 

Steržaj: »To je meni dolgočasno. Zadeva mora imeti nek koncept, to je neka tvoja izpoved. Ne moreš narediti nečesa samo zato, da se bo vrtelo na radiu.«

Habula: »Ali da bi bil všečen.«

Se s takšnim načinom razmišljanja izgublja pomen glasbe?

Steržaj: »Povprečen glasbeni okus je pač tak, kakršen je. A tega ni mogoče primerjati z neko zahtevnejšo izraznostjo. Če želiš osvojiti maso ljudi, moraš ciljati na povprečen glasbeni okus. Nekateri avtorji se s tem zadovoljijo, drugi pač ne.«

Kaj bi svetovali mlajšim generacijam, ki želijo uspeti v glasbi?

Steržaj: »Mi sodimo v generacijo bendov, ki si je ime ustvarila še pred internetizacijo. Ta je prinesla kratkoročno pozornost in spomin, komade, pri katerih te mora 'zagrabit' prvih petnajst sekund. Mi v tem času ne pridemo niti do prvega kitarskega rifa. Zato nimamo pravega nasveta.«

Skočir: »Na sceni so sicer skupine, ki imajo avtorsko glasbo in so dobre. Ampak zaradi internetizacije ne dobijo nekega pravega prostora. Pred nekaj leti je bila večja praznina na tem področju. Zdaj pa so tu recimo Joker Out. Ko jih vidim igrat v živo ... oni igrajo 'kot prasci«. 

Steržaj: »Ja, zelo dobro. A takšne zgodbe, kakršno smo imeli mi in za nami še Siddharta, potem ni bilo več.«

Habula: »Ampak obdobje, ki je zdaj prišlo, je zelo dobra priložnost, da tudi mladi nekaj ustvarijo. Zaradi omejitev namreč še nekaj časa ne bo toliko prostora in možnosti za tuje izvajalce. Prostor bo za manjše dogodke, saj si ljudje želijo dogajanja. In tu imajo mlade slovenske skupine dobro priložnost, predvsem pri mlademu občinstvu.«

Skočir: »Ja, nekdo, ki ima trenutno 55 let in avtoprevozništvo, verjetno ne bo šel poslušat MRFY.«

Habula: »Mladina pa ima dovolj tega, da je bila zdaj ves čas doma.«

Je mladim skupinam danes težje, kot je bilo vam?

Habula: »Drugače je.«

Skočir: »Težko si postavijo nek glasbeni temelj.«

Steržaj: »Internet je dvorezen meč. Pred 25 leti, ko smo izdali prvo ploščo, si moral do založbe, jo prepričati, podpisati pogodbo, priti na radio. Danes pesem objaviš na internetu in si takoj v javnosti. Ti in še milijon drugih skupin. Ni tako kot v 80. in 90. letih, ko so vsi poslušali Nirvano.«

Habula: »Ko smo mi še hodili v šolo, smo se recimo pogovarjali o filmu, ki je bil na sporedu prejšnji večer.«

Skočir: »Ker si imel možnost gledati točno tri programe.« 

Habula: »In samo na enem je bil film.«

Steržaj: »In vsi smo gledali ta film.«

Kakšen je vaš odnos do ustvarjanja pesmi v slovenščini?

Skočir: »Če je besedilo dobro, je dobro.«

Steržaj: »Nikoli nisem razumel tistih, ki pravijo, da je slovenščina okoren jezik, v katerem je besedila težje ustvarjati. Mislim, da je toliko dobrih tekstov v zgodovini slovenske glasbe, ki dokazujejo, da se da. Če imaš talent.«

Ali koga doživljate kot konkurenco?

Habula: »Načeloma naj v umetnosti ne bi bilo konkurence.«

Steržaj: »Umetnosti se ne da meriti s številkami. Lahko pa se s številkami meri prodajo plošč, število vrtenj na radijskih postajah. Število nagrad, recimo.«

Vi sploh razmišljate o teh številkah?

Steržaj: »Glede na to, da nikoli v življenju nismo dobili nobene nagrade .. (smeh) Mislim, da je odgovor jasen.« 

Habula: »Pri glasbi je tako kot pri keramičarjih. Nekateri polagajo ploščice, drugi delajo vaze. 20 kvadratnih metrov položenih ploščic vedno stane približno enako. Vaza pa najprej ni vredna skoraj nič, lahko pa kasneje ogromno pridobi na vrednosti.«

Kaj je za vas merilo uspeha?

Steržaj: »Recimo to, da smo najavili akustično turnejo in imamo kar naenkrat napovedanih 20 koncertov. Da je toliko povpraševanja.«

Habula: »In to, da bomo igrali na lokacijah, ki jih v vseh teh 30 letih še nismo videli. In da bomo tja šli z dobrimi občutki, da smo izdali dobro ploščo.«

Steržaj: »To je zagotovo pomembnejše kot število ogledov.«

Deseto obletnico ste s takrat vašim največjim koncertom obeležili v Hali Tivoli, za 20. posneli film. Načrte za 30. obletnico vam je nekoliko prekrižal koronavirus. Boste načrtovani koncert v Areni Stožice vendarle izpeljali?

Habula: »Dejstvo je, da ta koncert enkrat bo.«

Steržaj: »Takoj, ko bo mogoče 12.000 ljudi brez omejitev spraviti v dvorano.«