Foto: Instagram profil Marko Degenek
Profile picture for user ninavodeb Uredništvo Ljubljanainfo [email protected]
Ustvarjeno dne
Sre, 18.11.2020 11:24
Marko Degenek je slovenski maneken, ki zadnjih pet let živi in dela v Šanghaju na Kitajskem. Poleg ukvarjanja z modo je zadolžen tudi za odnose z javnostmi pri kitajskem modnem magazinu, občasno pa uči tudi košarko.

36-letni Marko Degenek pravi, da je Kitajsko vzljubil in je za nekaj časa postala njegov drugi dom. Povprašali smo ga tudi o spopadanju s koronakrizo na Kitajskem, kjer se je vse skupaj pravzaprav začelo ...

Kaj vas je pripeljalo na Kitajsko? Je bila to vaša skrita želja že od malega?

»Sem gradbeni inženir in niti v najbolj divjih sanjah si nisem predstavljal, da se bom kdaj znašel v modi, še manj pa na Kitajskem. Že kot študent sem delal kot maneken na slovenskem trgu, hkrati pa sem prijatelju pomagal pri delu v rent-a-car podjetju. Po končani diplomi, zdaj že deset let nazaj, časi za zaposlitev v gradbenem poklicu niso bili nič kaj rožnati, in tako me je pot, preko pogodbe s tujo modno agencijo, vodila čez mejo. Od takrat sem živel in delal v različnih državah, največ časa na Kitajskem in tako je tudi danes.«

Terasa stavbe, kjer renutno biva (foto: Marko Degenek).

Pred kratkim ste se po več mesecih vrnili na Kitajsko. Ste bili tam tudi, ko se je začela epidemija?

»Tako je. Zame se je saga z virusom začela že v sredini meseca januarja v Šanghaju, ko so se tukajšnje oblasti, po prvih lokalnih izbruhih, z vso resnostjo spopadle z virusom. Kmalu je sledila popolna zaustavitev življenja, kasneje pa tudi zaprtje meja. Ljudje so se čez noč prilagodili strogim ukrepom, jih mirno sprejeli, dosledno upoštevali in čakali na nadaljnja navodila oblasti.

Zaradi poteka vize ravno v tistem času in nezmožnosti podaljšanja te, sem zapustil Kitajsko in se preko Moskve, z enim izmed zadnjih letov, še zadnji trenutek vrnil domov. Deset dni za tem, v sredini meseca marca, je bila nato v Sloveniji prvič razglešena epidemija.

V Slovenijo se navadno za mesec, največ dva, vračam poleti, da obiščem družino in prijatelje, letos pa sem se v Sloveniji zadržal osem mesecev. V Šanghaj sem se uspel vrniti šele pred tremi tedni.«

Kako pa je potekala pot nazaj na Kitajsko? Ste imeli z vrnitvijo kaj težav?

»Na žalost nas je situacija pripeljala do tega, da usoda ni več v naših rokah. Človeka pušča v stalni negotovosti. Tako je bila pridobitev dokumentov in vize za pot nazaj na Kitajsko, poleg nakupa karte ob redkih letih v Azijo in izvedbe nujnega covid testa ob prezasedenih zdravstvenih ustanovah tri dni pred letom, res stresna. Že pozitiven izvid testa, nenadno zaprtje meje ali pa odpoved leta, bi mi lahko v trenutku podrli vse. Potrebno je bilo res veliko sreče in jaz sem jo imel.«

Na letalu (foto: osebni arhiv Marko Degenek).

»Pot nazaj je bila nekaj, kar sem lahko prej gledal le v filmih. Od Helsinkov naprej, kjer sem prestopal za Šanghaj, je bilo osebje moč videti le še v zaščitnih oblekah ter z očali in maskami prekritimi obrazi. Pot, ki je trajala dan in pol, je od mene zahtevala obvezno nošenje maske, številne kontrole telesne temperature in popise, razkuževanje ter ponoven test. Po pristanku sem bil z organiziranim prevozom odpeljan do hotela, kjer me je čakala karantena. Kitajci res ničesar ne prepuščajo naključju.«

Kje pa ste preživljali karanteno?

V posebnem hotelu. Karantena traja štirinajst dni in Kitajci so zelo strogi. Vsak dan so mi dvakrat merili temperaturo in šele po dveh negativnih testih sem bil prost. Zdaj, po tednu življenja zunaj karantene, sem dobil občutek, da so ljudje glede virusa dokaj neobremenjeni in so ga, skoraj da ne, že pometli pod preprogo. Življenje poteka povsem normalno, brez omejitev in strahu in je kot tako neprimerljivo s trenutnim stanjem v Evropi. Vseeno, previdnost ostaja, saj se še kako dobro zavedajo težke situacije drugod po svetu.

Če malo odmisliva zadnje mesece, povezane s koronavirusom, kakšno je življenje na Kitajskem? Kaj vam je všeč in česa ne marate?

»Kitajska me vedno znova navdaja z občutkom, da je v vsakem trenutku mogoče prav vse. Nad njihovo kulturo in njihovim dojemanjem te sem navdušen. Zelo mi je všeč vrvež mesta in z glasbo, plesom, telovadbo in razigranostjo prepredene ulice in parki. Odkar živim tu, sem postal velik ljubitelj in poznavalec njihovih čajev, da o hrani ne izgubljam besed. Všeč so mi ljudje, ki so, kadar ne dirjajo naokoli, zelo prijazni, nasmejani in vedno pripravljeni pomagati. Manj pri srcu mi je muhasto šanghajsko vreme in premagovanje razdalj po mestu, saj ti lahko samo obisk banke, kot primer, vzame več ur.«

Kaj pa jezik? Ste se ga že naučili?

»Na delu se sporazumevam v angleščini, na ulici pa v osnovni kitajščini, ki jo želim še nadgraditi.«

V enem izmed intervjujev ste dejali, da poučujete tudi košarko. To še drži?

»Košarko, ki me spremlja že od malih nog, še vedno poučujem, a le v prostem času, predvsem med vikendi.«

Starejše novice