Zakaj so ljudska pravila pri prepoznavanju gob pogosto zavajajoča in nevarna.
Gobe so v Sloveniji del naše naravne in kulinarične dediščine. Jeseni polnijo gozdove, tržnice in kuhinje, nabiranje pa za marsikoga pomeni več kot zgolj pridobivanje hrane – je način povezovanja z naravo in tradicijo.
Toda prav s priljubljenostjo pridejo tudi nevarne zmote, ki se prenašajo iz roda v rod. Nekateri miti so neškodljivi, drugi pa lahko povzročijo resne zastrupitve.
Če jo pojedo polži, jo lahko tudi človek
To je eden najstarejših in najnevarnejših mitov. Res je, da polži, žuželke in celo nekateri sesalci jedo vrste gob, ki so za človeka smrtonosne.
Njihovi prebavni sistemi so povsem drugačni od našega, zato toksinov, ki so za nas usodni, preprosto ne zaznajo ali jih presnovijo drugače.
Zelena mušnica, ena najnevarnejših gob pri nas, je pogosto obglodana od polžev – in vendar je za ljudi lahko usodna že majhen košček. Če torej vidite, da gobo jedo živali, to nikakor ne pomeni, da je varna za vas.
Strupene gobe potemnijo srebro ali čebulo
Še en pogosto slišan test je kuhanje gob s srebrno žlico ali čebulo, saj naj bi strupene gobe povzročile obarvanje. Ta metoda nima nobene znanstvene podlage.
Obarvanje srebra lahko povzročijo povsem neškodljive kemične spojine, ki se tvorijo med kuhanjem, medtem ko številne smrtonosne gobe ob takšnem testu ne pokažejo nobene spremembe. Zanašanje na takšne 'domače teste' je zato izjemno tvegano.
Kuhanje, sušenje ali vlaganje odstrani strupe
Nekateri verjamejo, da strupene gobe postanejo užitne, če jih dovolj dolgo kuhamo, posušimo ali vlagamo v kis. Res je, da se določene blage snovi lahko razgradijo s toplotno obdelavo, vendar to nikakor ne velja za najnevarnejše toksine v gobah, kot so amatoksini pri mušnicah.
Ti ostanejo nevarni tudi po večurnem kuhanju, sušenju ali dolgotrajnem shranjevanju. Tak mit je zato lahko usoden, saj daje lažen občutek varnosti.
Zakaj se miti tako dolgo ohranjajo?
Veliko teh napačnih prepričanj izvira iz časov, ko so ljudje gobe ločevali na podlagi izkušenj, opazovanja narave in ustnega izročila. Znanstveno prepoznavanje vrst še ni bilo dostopno in marsikaj se je prenašalo 'od ust do ust'.
Te pripovedi so se ohranile do danes, čeprav imamo zdaj sodobne atlase, izobraževanja in celo mobilne aplikacije, ki pomagajo pri določanju vrst. Problem nastane, ko stara ljudska pravila zamenjajo preverjeno znanje – in posledice so lahko resne.
Kako se varno izogniti napačni presoji?
Najboljši način za varno gobarjenje je preprost: nabirajte samo gobe, ki jih stoodstotno poznate. Če imate najmanjši dvom, gobo pustite v gozdu.
Prepoznavanje ne sme temeljiti na enem samem znaku, kot je barva klobuka, okus ali vonj. Potrebna je kombinacija več značilnosti – oblika betov, lističev, trosov, morebitni obročki ali volve ter spremembe barve mesa ob prerezu.
Koristno je uporabljati sodobne atlase gob, obiskovati razstave in delavnice, ki jih organizirajo gobarska društva, ter se učiti pri izkušenih nabiralcih.
Pomembno je tudi, da se zavedamo: med gobami ni univerzalnih pravil, ki bi veljala vedno. Na primer, pravilo, da »vse gobe z rdečim klobukom so strupene« ali »vse gobe z belim mesom so varne«, ne drži. V naravi obstajajo izjeme, ki lahko zavedejo tudi izkušene gobarje.
Odgovorno nabiranje – tudi za druge
Poleg varnosti zase je odgovorno gobarjenje pomembno tudi za okolje. Nabirajte le toliko, kolikor boste porabili, in pri tem pazite, da ne poškodujete micelija, iz katerega rastejo gobe.
Gobe čistite že v gozdu, da domov prinesete le užitne dele in zmanjšate možnost širjenja spor neželenih vrst v okolico.
Miti o gobah so lahko zanimiv del ljudskega izročila, a v praksi pomenijo veliko tveganje. Nobeno ljudsko pravilo ne more nadomestiti znanja in prepoznavanja vrst na podlagi zanesljivih znanstvenih metod.
Če niste popolnoma prepričani, da je goba užitna, je najbolj varna odločitev, da jo pustite tam, kjer raste.
Tako boste zaščitili sebe in svojo družino ter ohranili nabiranje gob kot prijetno in varno jesensko doživetje.
