Obiskali smo Toplarno Celje, prvi slovenski objekt za termično obdelavo komunalnih odpadkov.
Projekt energijske izrabe odpadkov oziroma načrtovana ljubljanska sežigalnica je ena osrednjih tem v prestolnici.
Razprave o umeščanju objekta, vplivih na okolje in pomanjkanju informacij spremljajo projekt praktično od njegove predstavitve, po umiku predloga za posvetovalni referendum pa se je pozornost še dodatno usmerila v vprašanje transparentnosti in vključevanja javnosti.
Projekt načrtovane sežigalnice v Ljubljani, ocenjen na skoraj pol milijarde evrov, spremljajo številni pomisleki civilnih iniciativ in dela stroke, predvsem zaradi že zdaj problematične kakovosti zraka v prestolnici, kotlinske lege mesta ter pogostih preseganj delcev PM10 in PM2,5.
Kritiki opozarjajo tudi na vprašanja dolgoročne skladnosti sežiga z evropskimi usmeritvami, ki dajejo prednost zmanjševanju odpadkov, ponovni uporabi in recikliranju, pa tudi na ravnanje z nevarnimi ostanki sežiga. Na drugi strani zagovorniki projekta poudarjajo, da bi objekt poleg sežiga odpadkov proizvajal tudi toploto in električno energijo, po ocenah Mestne občine Ljubljana pa naj bi prinesel manj individualnih kurišč, manj tovornjakov za odvoz odpadkov ter celo nižje stroške ogrevanja.
Primerov dobrih praks sicer ni treba iskati daleč
V Celju namreč že vrsto let deluje Toplarna Celje, prvi slovenski objekt za termično obdelavo komunalnih odpadkov, ki danes predstavlja zaključno fazo obdelave odpadkov v okviru Regijskega centra za ravnanje z odpadki Celje.
Za boljšo informiranost
Naša ekipa se je udeležila ogleda celjske toplarne, namenjenega predstavitvi medijem, mestnim svetnikom in drugim deležnikom. Ogled je organiziralo podjetje EIOM, ki pripravlja projekt naprave za energijsko izrabo odpadkov v Mariboru in se pri tem pogosto sklicuje na primer dobre prakse iz Celja.
»Naredili smo komunikacijsko strategijo in tudi današnji obisk tukaj v Celju je del te strategije, kako te pozitivne prakse prenesti do najširših množic,« je dejal direktor podjetja EIOM Vito Martinčič.
Dodal je, da želijo v prihodnjih mesecih organizirati še več javnih predstavitev, omizij in strokovnih dogodkov.
Med drugim pripravljajo zloženko, s katero bodo občani lahko prejeli osnovne informacije o projektu. Že 27. maja sledi večji dogodek v Ljubljana, na katerem bodo župani Celja, Maribora in Ljubljane skupaj s strokovnjaki podrobneje predstavili posamezne projekte. Junija v Mariboru pripravljajo še poseben dogodek o umeščanju in delovanju nove naprave.
»Dva, dva in pol meseca komuniciranja je več kot dovolj, da se lahko vsi zelo dobro seznanijo z objektom, projektom in načinom, kako to delamo,« je še povedal Martinčič.
Martinčič je še dejal, da je bila prav celjska toplarna eden pomembnejših zgledov pri pripravi mariborskega projekta.
»Objekt v Celju je zagotovo bil eden najbolj transparentnih v bližini. Tudi v Celju so izhajali iz ene zelo težke situacije: problem odlaganja odpadkov, problem teh nereciklabilnih delov po mehanskem sortiranju. Takrat so dejansko z nekim vizionarstvom ujeli vlak evropskih podpor in kvalitetno zaključili projekt, ne samo energijske izrabe odpadkov, ampak tudi celotno obdelavo odpadkov.«
Kako deluje toplarna?
Toplarna Celje danes letno termično obdela do 40.000 ton predhodno obdelanih komunalnih odpadkov oziroma tako imenovane lahke frakcije ter blata iz centralne čistilne naprave. Naprava deluje neprekinjeno, 24 ur na dan in sedem dni v tednu, razen približno en mesec v leto, ko izvajajo letni remont.
Na leto se povprečno odda okoli 40.000 megavatnih ur toplotne energije in preko 8000 megavatnih ur električne energije.
Predhodno obdelani odpadki se dostavijo v namenske zalogovnike, sledi mešanje in transport goriva v kurišče. Proces izgorevanja potek pri ustrezno visoki temperaturi, nad 850 stopinj Celzija.
Nastali odpadni dimni plini pa se vodijo skozi parni kotel, kjer oddajo svojo toplotno energijo, pri tem se ohladijo, sproščena toplota pa se uporabi za proizvodnjo pregrete pare, ki se izkoristi za proizvodnjo električne energije in toplote za daljinsko ogrevanje.
Pri procesu termične obdelave nastajajo ogorki in žlindra, ki se po zaprti transportni poti vodijo v namenski kontejner in se nato odložijo kot nenevarni odpadek na deponijo.
V postopku upepeljevanja se izločijo tudi feromagnetne kovine, ki se oddajo prejemniku sekundarnih surovin, saj se lahko ponovno uporabijo za izdelavo kovinskih izdelkov.
Manjši del filtrskih ostankov sodi med nevarne odpadke. Teh je po besedah Anje Pfeifer razmeroma malo, odvažajo pa jih v Avstrijo.
»Pri dovoljenih 40 tisoč tonah odpadkov je teh nevarnih odpadkov približno 1300 do 1500 ton letno, kar je zelo malo. To so predvsem delci, ki jih prestreže filtracijski sistem.«
Čiščenje dimnih plinov in nadzor emisij
Pomemben del procesa je čiščenje dimnih plinov, ki poteka v več fazah: recirkulacija plinov, vbrizgavanje amonijačne vode, dodajanje sode bikarbone in aktivnega oglja, nato vrečasti in koks filter.
V Energetiki Celje poudarjajo, da naprava za termično obdelavo odpadkov s postopkom pridobivanja energije, čiščenjem dimnih plinov in sistemom računalniškega vodenja in nadzora sledi zahtevam najnovejših spoznanj stanja tehnike na teh področjih. Meritve emisij izvajajo redno, podatki pa so javno dostopni.
»Pred nekaj leti, ko so delali izredne inšpekcijske preglede, smo bili eni izmed redkih, če ne celo edini, ki nismo dobili nobene pripombe,« je pojasnila Anja Pfeifer.
Direktor podjetja Energetika Celje Uroš Rošer je ob tem dodal, da so podatki o emisijah ves čas objavljeni tudi na spletu in prikazovalnikih: »Pomembna je preventiva, izobraževanje, ozaveščanje, vključevanje javnosti, prikazovanje podatkov, odprta vrata. Potem je manj težav, če ti prvi ponudiš roko kot upravljavec take infrastrukture.«
Pozna se tudi na položnicah
V Celju poudarjajo tudi ekonomski vidik sistema. Prevzem odpadkov je regulirana dejavnost, za termično obdelavo pa po besedah Rošerja prejmejo približno 109 evrov na tono. Ob tem opozarja, da so stroški izvoza odpadkov bistveno višji.
Po njegovih besedah se koristi poznajo tudi pri cenah ogrevanja za občane.
»Kljub temu 'koktelju' različnih energij - 70 odstotkov iz tega obrata, 30 odstotkov iz drugih virov, je cena toplote v Celju 69 evrov na megavatno uro plus davek na dodano vrednost, medtem ko se drugod začne pri 100, 120, tudi 200 evrih. Če primerjamo najdražje in najcenejše sisteme, je lahko razlika tudi četrtina položnice.«
