Monumentalni kip Franceta Kralja, ki je izginil pred drugo svetovno vojno, bo letos znova krasil pročelje v središču Ljubljane.
Na pročelje stavbe na današnji Štefanovi ulici 9 v Ljubljani, kjer so leta 1931 na tedanji Gajevi ulici slavnostno odprli palačo Hranilnega in posojilnega konzorcija državnih uslužbencev, se to poletje vrača kip Sejalec kiparja Franceta Kralja. Rekonstrukcija izginulega, 3,7 metra visokega kipa, je nastala na pobudo Vida Libnika.
Ko sta se s partnerko leta 2012 preselila na Štefanovo ulico, je, kot je povedal Libnik, želel izvedeti čim več o stavbi. Začel je raziskovati zgodovino Hranilnega in posojilnega konzorcija in hitro naletel na podatek, da je na stavbi nekoč stal Kraljev kip Sejalca. K
ip je po Libnikovih besedah že na starih fotografijah deloval izjemno impozantno in bilo je očitno, da je močno zaznamoval podobo stavbe in celotnega okoliša. Poleg podobe ga je zelo pritegnila tudi neznana usoda kipa.
Dolga pot iskanja informacij o kipu
Najprej je povpraševal pri starejših stanovalcih hiše, ali morda kdo ve, kaj se je zgodilo s kipom. Kot pravi, ni imel nihče kakšnih uporabnih informacij, nekateri sploh niso vedeli, da je nekoč na stavbi stal kip. Prebiral je časopise iz tistega časa in iskal podatke o kipu v strokovni literaturi, a odgovora na to, kaj se je s kipom zgodilo, ni našel.
Nato je pomisli, da bi morda kaj vedeli kiparjevi potomci. Ugotovil je, da v Ljubljani živi njegov sin, danes že pokojni Zlat Kralj, in on mu je razkril, kaj se je zgodilo s kipom.
Kip je bil narejen iz lesa in obdan s tolčenim bakrom. Njegov oče, ki je eksperimentiral z novimi postopki, je očitno malce slabše spojil dva kosa bakra. Voda je pronicala skozi režo, les je strohnel in kip je propadel.
Na propad kipa se je takrat z risbo in posmehljivim verzom odzval satirični Toti list in na podlagi omenjene objave je lahko tudi ocenil, kdaj se je to zgodilo - konec leta 1940 ali v začetku leta 1941. Na stavbi, ki so jo odprli oktobra leta 1931, tako kip ni stal niti deset let.
Nato je prišla druga svetovna vojna in kip je počasi tonil v pozabo.
Od prvotne ideje za rekonstrukcijo v umetnem materialu do brona
Kot pravi Libnik, je že kmalu pomislil, da bi bilo izjemno, če bi kip vrnili na stavbo. Sprva je bila to sicer bolj neka misel v oblakih, a se je že dokaj kmalu odločil, da poskusi kip vrniti na stavbo in se je resno lotil projekta. Začel je pošiljati pobude in prošnje, sledila so leta usklajevanj in dogovarjanj z vsemi vpletenimi.
»Vmes so bili tudi trenutki, ko je kazalo, da projekta morda celo ne bo mogoče uresničiti, vendar nam je z veliko dobre volje in sodelovanja na koncu uspelo,« je povedal.
Sprva je bilo mišljeno, da bo kip izdelan iz umetnega materiala. Ko pa se je na stroko obrnil z vprašanjem, kako dolgo tak kip zdrži na prostem, izpostavljen vremenskim vplivom, ni dobil jasnega odgovora. Ocene so bile od 15 do 50 let, kar se mu je zdelo občutno premalo, zato je predlagal izdelavo kipa v bronu.
Idejo je najprej predstavil kiparju in profesorju na ljubljanski Akademiji za likovno umetnost in oblikovanje Matjažu Počivavšku, ki je bil navdušen in se je takoj strinjal. »K sreči so se strinjali tudi vsi vpleteni, in zdaj dobivamo kip v materialu, ki lahko zdrži stoletja, morda celo tisočletja,« pravi Libnik.
Libnik je tudi vzpostavi spletno stran kipsejalec.si, kjer je mogoče prebrati, da segajo formalni postopki - priprava prošenj, pobud, usklajevanje z lastniki stanovanj, pogovori z Zavodom za varstvo kulturne dediščine RS ter iskanje podpore pri komisiji za postavitev javnih spomenikov in obeležij v Mestni občini Ljubljana v leto 2018.
Glede financiranja pa je bil konec leta 2022 dosežen dogovor, da del stroškov ponovne postavitve prevzamejo lastniki stanovanj in del donatorji.
Izdelavo kipa sta prevzela kiparja Denis Dražetić in Denis Vučko, študenta na Akademiji za likovno umetnost in oblikovanje, pod mentorstvom Počivavška.
V letu 2024 sta kip izdelala v glini, sledila je izdelava kalupov, v družinski livarni Livartis v Ljubljani so postopno ulivali posamezne dele v bron. Postavitev na stavbo je predvidena junija.
Največji izziv pri rekonstrukciji vživetje v Kraljevo delo
Kot je pojasnil Počivavšek, je bilo za rekonstrukcijo kipa najprej potrebno pridobiti čim več slikovnega in materialnega gradiva, kot so pripravljalne skice - risbe, modeli iz mavca in žgane gline, kar hranijo dediči ali slovenski muzeji. Potreben je bil tudi poglobljen študij tako obdobja, v katerem je Kralj ustvaril Sejalca, kot celotnega opusa.
Sledila je izdelava skice v glini v pomanjšanem merilu, nato priprava železne in lesene konstrukcije, ki se je že približala naravni velikosti kipa, na katero je bil z glino modeliran kip.
Pri rekonstrukciji Sejalca je bil po Počivavškovih besedah največji izziv vživetje v Kraljevo delo, da bi bila podoba rekonstruiranega kipa čim bliže izvirniku.
Prav tako velik izziv je bila nadnaravna velikost figure. Kot je opozoril, je za izvedbo takšnega kipa nujno potreben primeren prostor, ki mora biti dovolj visok in prostoren, da med delovnim procesom omogoča opazovanje z dovolj velike razdalje, saj se morebitne napake razkrijejo le s pogledom od daleč. Poleg tega je v vsaki fazi dela nujno razmišljati o naslednjem koraku in imeti ves čas v mislih postopke, ki sledijo, nazadnje torej odlivanje v bron. Zato so tudi že precej pred zaključkom svojega dela k sodelovanju povabili livarja ter skupaj z njim iskali najboljše rešitve za odlivanje, cizeliranje, patiniranje in končno montažo.
Ali rekonstrukcija umetnine ali nekaj novega?
V primerih, ko sta nekje že stala kip ali obeležje, se pogosto zastavi vprašanje, ali postaviti rekonstrukcijo ali nekaj novega.
Kot pravi Počivavšek, ima lokacija oziroma kraj spomin in z izginotjem ali uničenjem kipa je ta kraj trajno zaznamovan, zlasti če tam ostaneta prazen podstavek ali niša.
Zato ima po njegovem mnenju, predvsem ko gre za pomembnega avtorja in njegovo izstopajoče delo, prednost rekonstrukcija, sploh če je na razpolago dovolj dokumentacije in obstajajo nadarjeni posamezniki z občutkom za vživetje v posnemanje form po fotografijah, kar je zahtevnejša naloga kot modeliranje po živem modelu.
Kot poudarja Počivavšek, tu »ne gre za nazadnjaštvo, kajti, kot pravi Giorgio Agamben, sodoben je tisti, ki upira pogled v svoj čas, ne zato, da bi zaznal njegove luči, temveč njegovo temo«.
Slikar, grafik in kipar France Kralj (1895-1960) velja za vodilnega predstavnika slovenskega ekspresionizma in poznejše nove stvarnosti. Kiparstvo in slikarstvo je študiral na akademijah na Dunaju in v Pragi. Vrsto let je bil profesor na ljubljanski Srednji tehniški šoli in bil aktiven v okviru delovanja različnih likovnih društev.
