Na Šmarni gori se je poslovila lesena vzletna rampa iz leta 1976, ki je desetletja zaznamovala zmajarje, fotografe in obiskovalce priljubljene izletniške točke.
Na Šmarni gori se končuje eno najbolj prepoznavnih poglavij tamkajšnje športne in rekreativne zgodovine.
Lesena vzletna rampa, ki je skoraj pol stoletja služila zmajarjem, je dokončno propadla in je ni več.
Na družbenih omrežjih je novico čustveno povzela tudi Betka Šuhel Mikolič, znan trenerka javnega nastopanja ter televizijska in radijska voditeljica, ki je zapisala, da je »strohnela« – ena sama beseda, ki je, kot je zapisala, simbolično zaključila dolgo obdobje.
Konec legende, brez 'poslovilca'
Rampa, zgrajena leta 1976, ni bila le športna infrastruktura, temveč tudi del identitete Šmarne gore. Njena odstranitev oziroma propad pa se ni zgodil z uradnim slovesom, temveč skoraj neopazno – z naravnim razpadom časa.
Kot je zapisano v objavi:
»Strohnela je. Ta beseda, ena sama, me je danes obnemelo prikovala na trdna tla.«
Rampa, ki je nosila zmajarje v nebo
Lesena konstrukcija je bila desetletja izhodišče za zmajarje, ki so z nje vzletali proti ljubljanskemu nebu. A njena vloga je bila širša od športa.
V zapisu je opisana kot »nadvse privlačna rampa«, ki je Šmarno goro ponesla v svet in postala prepoznaven del krajine.
Več kot lesena konstrukcija
Za mnoge obiskovalce ni šlo zgolj za tehnični objekt. Rampa je postala del doživetja Šmarne gore – kraj srečevanj, spominov in zgodb.
Avtorica zapisa jo opisuje kot »izziv fotografom, zatočišče zaljubljenim, navdih poetom«, kar kaže na to, kako močno je bila vpeta v lokalno življenje.
Simbol, ki ga ni več
S propadom rampe se zaključuje tudi simbolni del zgodovine zmajarstva na tem območju. Čeprav Šmarna gora ostaja ena najbolj obiskanih točk v okolici Ljubljane, je en njen prepoznavni element izginil.
»Zdaj samo še spomin. Zgodovina,« je zapisala Mikoličeva.
Kaj ostaja?
Čeprav lesene konstrukcije ni več, ostajajo spomini generacij, ki so jo uporabljale ali opazovale. Rampa ostaja del lokalne zgodovine – ne več v prostoru, temveč v spominu ljudi, ki so jo doživeli.
