Stiske družin in otrok redko 'kričijo' na glas, a so kljub temu prisotne, tudi v času, ko naj bi bilo vse svetlo in praznično.
Stiske številnih družin in otrok so pogosto nevidne, a so prisotne povsod okoli nas – med mimoidočimi na ulici, sodelavci, sosedi in celo prijatelji. Prav na to opozarja letošnja praznična kampanja Zveze Anita Ogulin Ne vidiš vsega. Vseeno lahko pomagaš, s katero želijo spodbuditi večjo občutljivost za družine, ki so se znašle v težkem položaju.
Adventni čas namreč ni za vse čaroben. Za številne družine je december najtežji mesec v letu, zaznamovan s skrbmi, tesnobo in občutkom osamljenosti. Na Zvezi Anita Ogulin bodo zato tudi letos praznike skušali olajšati z razdeljevanjem prazničnih prehranskih paketov, finančno pomočjo, organizacijo božičnih in novoletnih taborov, izleti ter darili za otroke. S slednjimi je njihova Božičkova delavnica že nabito polna - pogled vanjo vam bomo razkrili v nadaljevanju.
O tem, zakaj se številne stiske ne vidijo navzven, kako globoko revščina zareže v življenje družin in zakaj je prav v prazničnem času solidarnost še posebej pomembna, smo se pogovarjali s sekretarko Zveze Anita Ogulin Tanjo Petek.
Kako bi opisali trenutno sliko stisk? S kakšnimi težavami se soočajo družine, ki pridejo k vam po pomoč, in ali se ta slika iz leta v leto bistveno spreminja?
»Decembra opažamo izrazit porast stisk. Že konec novembra, decembra pa sploh, so naše uradne ure povsem polne. Razlogov je več: višji stroški ogrevanja, več stroškov za hrano, ki je postala zelo draga in za marsikatero družino že pravi luksuz, še posebej tam, kjer so doma najstniki ali mladostniki.
Prisoten je tudi velik pritisk praznikov – pričakovanje topline doma, prazničnega vzdušja in občutek staršev, da tega svojim otrokom ne zmorejo omogočiti. Dodaten vir stiske je negotovost glede doma: strah pred povišanjem najemnine, nepodaljšanjem najemne pogodbe, iskanjem novega stanovanja.
Kar se je v zadnjih letih, predvsem po koroni, bistveno spremenilo, je struktura družin, ki prihajajo po pomoč. Ne gre več za disfunkcionalne družine, temveč za funkcionalne, zaposlene starše z minimalnimi prihodki. Začne se kolobarjenje s položnicami, ker čez mesec preprosto ne zmorejo poravnati vseh rednih stroškov. Predvsem družine, ki nimajo lastnega stanovanja in živijo v najemu, še hitreje pridejo v ta zahteven položaj.
Takrat si želimo, da se čim prej obrnejo na nas, da se v družini ne bi ukoreninil občutek manjvrednosti. Ne gre več le za finančno stisko, začne se tudi čustvena, ki jo zelo močno čutijo otroci in začnejo breme prenašati nase. Tako pride do socialne izključenosti.
Ne gre več le za finančno stisko, začne se tudi čustvena, ki jo zelo močno čutijo otroci in začnejo breme prenašati nase.
Kako se te stiske odražajo pri otrocih in mladostnikih?
»Pri otrocih se stiska začne zelo tiho. Najprej ne morejo na izlete in v dejavnosti, ki jih obiskujejo njihovi vrstniki. Ne praznujejo rojstnih dni, zato niso povabljeni na rojstnodnevne zabave svojih sošolcev, prijateljev. Začnejo se umikati, najprej nezavedno, nato zavestno.
To se sprva ne vidi v oblačilih ali ocenah. Otroci se v šoli smejijo, sodelujejo - stiska ostaja prikrita. Opazi se jo v očeh, v tišini, v občutku manjvrednosti. Pri mladostnikih se ta pogosto stopnjuje v socialno izključenost, težave v šoli in globoke notranje stiske.«
Kdaj in kako po pomoč? Kaj lahko kot družba storimo za ranljive družine?
»Z našo novoletno kampanjo Ne vidiš vsega. Vseeno lahko pomagaš, želimo zmanjšati stigmo pri iskanju pomoči. Kot družba moramo biti opolnomočeni, da znamo prepoznati stisko, biti pozorni na dogajanje okoli sebe in ljudi napotiti po pomoč. Če pobudo slišiš od nekoga bližnjega, je prvi korak bistveno lažji.
Ta kampanja torej ni le dobrodelna, temveč nosi prej izpostavljeno jasno sporočilo. Želimo, da se razširi in da postanemo bolj pozorni na dogajanje okoli sebe. Zaščita ranljivih je odgovornost celotne družbe. Opolnomočena družba je najboljša zaščita za ranljive otroke.
Kdaj je pravi čas, da družine poiščejo pomoč? Pogosto si namreč mislijo, da morda še »ni tako hudo«.
»Ko niso več zmožni tekočega plačevanja mesečnih obveznosti - položnic. Pridejo naj tudi, ko opazijo, da otrok ni enak svojim vrstnikom - ne more na izlet ali sodelovati v dejavnostih. Takrat morajo starši takoj odreagirati. V tem ni nič sramotnega.
Če se pomoč ne poišče pravočasno, se materialni stiski hitro pridružijo čustvene, zdravstvene in psihološke težave, razpadajo odnosi in nastanejo razvojne stiske pri otrocih. Otroci tega bremena ne smejo nositi.«
Ali se na vas obračajo tudi tisti, ki imajo psihološke težave?
»V humanitarnem programu Veriga dobrih ljudi nudimo celostno pomoč družini. To pomeni materialno in finančno pomoč, pa tudi terapevtsko pomoč, brezplačno pravno pomoč ter predvsem informiranje o tem, kdo jim še lahko pomaga. Veliko ljudi preprosto ne ve, kam po pomoč, saj so zaradi položaja ohromljeni. Pri nas opravimo triažo in ugotovimo, kakšno pomoč družina potrebuje. Nekateri potrebujejo le terapevtsko podporo, bodisi za otroke bodisi za starše.«
Kako otroci doživljajo stiske v prazničnem decembru?
»V tišini in v občutku manjvrednosti. O tem praviloma ne govorijo neposredno, temveč se začnejo umikati. Težko je poslušati vrstnike, ki pripovedujejo o praznikih doma, če tega sam nimaš.
V zadnjem času se zelo veliko ukvarjamo z mladostniki, predvsem srednješolci. V dijaški sklad imamo vključenih več kot 150 otrok, ki jim pomagamo pri plačevanju dijaških domov, da lahko obiskujejo šolo, ki si jo želijo, čeprav starši nimajo dovolj sredstev.
Posebej težki so primeri iz disfunkcionalnih družin, kjer se otroci zaradi nasilja ali alkoholizma čez vikende ne morejo vračati domov. Takrat iščejo, kje bi lahko bili – nekaj časa pri učiteljih, sošolcih ali znancih. Trenutno imamo približno deset takšnih primerov, za katere iščemo posebne rešitve. Ker so dijaški domovi ob vikendih večinoma zaprti, moramo prenočitve zagotavljati izključno iz donacij, kar predstavlja velik strošek.«
Posebej težki so primeri iz disfunkcionalnih družin, kjer se otroci zaradi nasilja ali alkoholizma čez vikende ne morejo vračati domov.
Se solidarnost v družbi krepi ali slabi?
»Nedvomno se krepi. Kot družba postajamo vse bolj občutljivi za stiske ljudi in pripravljeni pomagati. To se kaže tudi v številnih korporativnih sodelovanjih in prostovoljstvu; razna podjetja donirajo, pomagajo pri pakiranju in razvozu paketov po vsej Sloveniji.
A solidarnost ni samoumevna. Nenehno jo je treba krepiti z ozaveščanjem – da nekateri komaj shajajo, da pomoč obstaja in da je dosegljiva. Šele sodelovanje civilne družbe, medijev in institucij kot celote prinese trajne in resnične rezultate.«
Kaj v decembru najbolj nujno potrebuje vaša zveza za ljudi, ki jim pomagate?
»Najbolj nujno potrebujemo hrano ter donacije za plačevanje stroškov ogrevanja in najemnin.
Bralci lahko pomagajo z SMS-donacijami na 1919 s ključnima besedama ANITA5 ali ANITA10. Sprejemamo tudi donacije hrane z daljšim rokom uporabe in higienskih pripomočkov, ki jih zbiramo v skladišču na Zaloški cesti 54 v Ljubljani, nasproti tržnice Moste (nekdanja tovarna Teol). Skladišče je odprto ob ponedeljkih in torkih od 8. do 16. ure ter ob petkih od 8. do 14. ure. Ob sredah in četrtkih pakete pripravljamo in jih razvažamo po vsej Sloveniji.
Pomagati je mogoče tudi s širjenjem naše novoletne kampanje na družbenih omrežjih. Kampanja ni zgolj dobrodelna, temveč nosi pomembno sporočilo: da smo kot družba pozorni na stiske ljudi in jih znamo usmeriti na pravo organizacijo po pomoč.
Vsak prispevek šteje – ne le materialno, temveč tudi pri širjenju zavedanja, da stiske obstajajo, tudi takrat, ko jih ne vidimo.«
Zaščita ranljivih je odgovornost celotne družbe. Opolnomočena družba je najboljša zaščita za ranljive otroke.
