Pregled zdravja po občinah razkriva, kako se občina Ig primerja s slovenskim povprečjem.
Nacionalni inštitut za javno zdravje (NIJZ) je objavil najnovejše podatke Zdravje v občini 2026, ki razkrivajo, kako zdravi so prebivalci posameznih slovenskih občin, Tokrat smo izluščili podatke za Občino Ig.
Podatki najprej opozarjajo na zaskrbljujoče trende. Stopnja umrljivosti zaradi samomora znaša 22 na 100.000 prebivalcev, kar presega slovensko povprečje (18). Hkrati je v občini tudi višji delež prometnih nesreč z alkoholiziranimi povzročitelji, kar kaže na problematično vedenje v prometu.
Zdravstvena slika te občine južno od Ljubljane se dodatno zaplete pri življenjskem slogu odraslih. Kar 60,4 odstotka odraslih je prekomerno prehranjenih, kar je več kot slovensko povprečje (59,8 odstotka). Nekoliko višja je tudi stopnja poškodb v prometnih nesrečah (1,1 na 1000 prebivalcev, Slovenija 1,0).
Podatki prinašajo tudi bolj spodbudne ugotovitve
Bolniška odsotnost v občini Ig je nižja od državnega povprečja - prebivalci so v povprečju odsotni 18,6 dneva na leto, medtem ko v Sloveniji 20,5 dneva.
Manj je tudi nekaterih resnih bolezni. Stopnja bolnišničnih obravnav zaradi srčne kapi znaša 1,1 na 1000 prebivalcev (Slovenija 1,9), pri starejših pa beležijo manj zlomov kolka (4,5 na 1000, Slovenija 6,0).
Pozitivno izstopajo tudi otroci, saj njihov telesni fitnes presega slovensko povprečje, kar kaže na dobro fizično pripravljenost mlajše generacije.
NIJZ v okviru pregleda po občinah analizira tudi odzivnost prebivalcev na presejalne programe, ki so ključni za zgodnje odkrivanje bolezni.
Pri preventivnih programih občina Ig večinoma sledi državnemu povprečju. V Program Svit, namenjen odkrivanju raka debelega črevesa in danke, se odzove 63,5 odstotka prebivalcev, v Sloveniji pa 64,9 odstotka. Presejanost v Programu Zora, ki je namenjen odkrivanju raka materničnega vratu, znaša 71,5 odstotka, kar je prav tako zelo blizu slovenskemu povprečju (72,5 odstotka).
Podatki NIJZ tako razkrivajo dvojno sliko Iga: na eni strani izstopajo resni izzivi, predvsem na področju duševnega zdravja in tveganega vedenja, na drugi pa občina beleži boljše rezultate pri nekaterih ključnih zdravstvenih kazalnikih ter solidno vključenost v preventivne programe.
Prav ta kontrast kaže, da bo za dolgoročno izboljšanje zdravja prebivalcev potrebna bolj usmerjena in celostna pozornost, tako na ravni posameznikov kot tudi lokalne skupnosti.
