Obisk barov in restavracij v prestolnici vse pogosteje spremlja pojav, ki je marsikomu znan iz Združenih držav Amerike – POS terminal, ki ob zaključku računa ponudi možnost napitnine, pogosto v obliki vnaprej določenih odstotkov.
Kar je nekdaj bila stvar prostovoljne geste, se za mnoge zdi vse bolj obveznost, in odzivi med Ljubljančani niso najbolj navdušeni.
»Zadnje čase opažam, da so se po Ljubljani zelo razpasli ti digitalni POS terminali, ki te v barih skoraj da prisilijo, da daš natakarju napitnino,« piše eden izmed rednih obiskovalcev mestnih lokalov.
Gre za sistem, ki je uveljavljen v ZDA, kjer napitnine predstavljajo velik del prihodka zaposlenih v gostinstvu.
A v Sloveniji natakarji pogosto prejemajo dostojna urna plačila, zato se mnogim zdi dodatno »prisiljevanje« z napitninami neopravičeno.
Napitnina kot samoumevnost ali nagrada?
Pogosto se pojavi vprašanje: Kam gre ta denar in kdo ima od tega največ?
»Veliko natakarjev, s katerimi sem govoril, pravi, da jim napitnina ni samoumevna in da jim pomeni nagrado za dobro opravljeno delo,« pravi eden izmed komentatorjev.
Drugi pa opozarjajo, da napitnine v določenih lokalih niso več stvar izbire, ampak pričakovanje – ne glede na kakovost postrežbe.
»Moje osebno pravilo je – napitnina je izključno za nadpovprečno storitev. Ko dam napitnino, se moram tudi jaz dobro počutiti,« pravi nekdo, ki poudarja osebno izkušnjo pred družbenim pritiskom.
Digitalni sistem – udobje ali manipulacija?
Za nekatere je digitalna možnost enostavnejša, ker nimajo več gotovine.
A marsikdo se počuti manipuliranega, še posebej, ko terminal samodejno ponudi deset odstotkov, 15 odstotkov ali 20 odstotkov – brez razlage natakarja, da je mogoče izbrati tudi nič odstotkov.
»Se mi je že nekajkrat zgodilo, da sem bil deležen vidnega neodobravanja, ko sem pritisnil nič odstotkov,« zapiše uporabnik Reddita, ki nasprotuje ideji napitnin kot obveznosti.
Drugi pa napitnino izrecno zavrnejo:
»Ne dam centa napitnine. Imajo šefa, ki jim daje denar. Kava tri evre, pivo šest evrov, pa še napitnino bom dal?«
Kaj pravijo natakarji?
Ena izmed natakaric je razložila ozadje:
»V naši gostilni napitnina v celoti pripada natakarju. Gostom vedno razložimo, da lahko izberejo 'no tip'. Če jo kdo pusti, se zahvalim, če ne – prav tako.«
Drug natakar pa pravi, da sistem res poveča višino napitnin, a gre večinoma za tujce in premožnejše goste:
»Največ dajo tujci, biznismeni in tipi, ki se hočejo pred puncami pokazati. Starejši se včasih zmotijo. Če pride študent, mu sam vtipkam nič odstotkov.«
Na kanalu YouTube je zanimiv prispevek, posnet v različnih državah glede tega novega trenda napitnin, ki se širi po Evropi.
Napitnina kot sistemska anomalija
Mnogi opozarjajo, da ne bi smeli reševati nizkih plač z napitninami.
»Naj se ne rešuje zaslužka natakarja z napitninami. Plačilo naj bo stvar lastnika lokala, ki se lepo smeji v ozadju,« zapiše eden izmed nasprotnikov.
Zdi se, da se ameriški sistem postopno uveljavlja tudi v Sloveniji, predvsem zaradi rasti kartičnega plačevanja.
A kot pravijo številni komentatorji, kopiramo le tiste dele sistema, kjer se denar obrača, ne pa tudi tistih, ki bi dejansko izboljšali izkušnjo gostov.
»Kjer delam, imamo opcijo napitnine na POS, ampak vedno razložim, da je to prostovoljno. Se pa pozna – folk preprosto nima več drobiža,« doda natakar iz središča Ljubljane.
Kdo dobi napitnino?
Ali zaposleni napitnino preko POS-terminala dejansko dobijo?
Z napitnino, ki je prejeta negotovinsko (plačana z bančno kartico), namreč razpolaga delodajalec, razen če pogodbeni dogovor med njim in zaposlenimi določa drugače.
