Foto: Melani Topalović
Ustvarjeno dne
Pon, 16.1.2023 07:00
Lansko leto je bil Slovenec, ki že desetletje živi v ZDA, za prestižno nagrado grammy nominiran z albumom Mak Bach, letos pa z Night in Upper Town.

Slovenec Mak Grgić, klasični kitarist z doktorskim nazivom, že več kot desetletje živi in ustvarja v ZDA, kjer si je zgradil uspešno kariero in pridobil precejšnjo prepoznavnost, to pa zadnja leta nadgrajuje tudi z nominacijami za prestižne ameriške nagrade grammy za vrhunske dosežke v glasbeni industriji.

Ko je lansko leto izvedel, da je nominiran za grammyja v kategoriji najboljši klasični inštrumentalni solo, od presenečenja in navdušenja ni mogel priti k sebi. Toda letos se mu je to zgodilo ponovno!

National Academy of Recording Arts and Sciences oziroma krajše Recording Academy, ki jo sestavlja več kot dvanajst tisoč glasbenikov, lastnikov glasbenih založb, producentov in ostalih glasbenih strokovnjakov po vsem svetu, se je tokrat prikupil z albumom Night in Upper Town, Noč na Gornjem Gradu.
 
Lansko leto pa je bil nominiran za album Mak Bach: skladbe zanj je odigral na kitari, uglašeni na način, kakršnega je pri igranju klavirja uporabljal baročni skladatelj Johann Sebastian Bach.

Romantična nostalgija Zagreba

V Zagrebu je Grgić preživljal srednješolska leta, po končani nižji glasbeni šoli v Ljubljani se je namreč tam vpisal na srednjo glasbeno šolo.

»To je bil zame zelo poseben čas, neizmerno sem užival,« z nasmehom pove.

V tistem času se je s sošolci udeleževal tudi državnih glasbenih tekmovanj, katerih prva etapa je potekala v glasbeni šoli v Veliki Gorici. Ravnatelj te šole je bil tedaj Zoran Krajačić.
 
Naključje – ali usoda – je hotelo, da ga je leta pozneje kontaktiral njegov sin Damjan Krajačić, ki ga je vprašal, ali bi želel posneti in prirediti glasbo njegovega očeta za solo klasično kitaro – na tak način je želel počastiti spomin na očeta, ki je pred kratkim preminil.

Grgić je res posnel album, ki je postal Noč na Gornjem Gradu, z Damjanom Krajačićem pa sta se spoprijateljila in skupaj posnela celo nekaj duetov, a je Grgić šele čez čas ugotovil, da ga na njegovega očeta, zdaj pravzaprav »krivca« za nastanek za grammy nominiranega albuma, veže tudi spomin iz srednješolskih let.

»Gre za preprosto glasbo, ki se poklanja nekakšni romantični nostalgiji Zagreba. Mesto se je seveda spremenilo in verjetno ni več tako, kot se ga je spominjal gospod Krajačić – z Gornjim gradom, kjer je sprehajališče in pogled na mesto, tam pa se sprehajajo zaljubljeni pari, se držijo za roke in poljubljajo, vendar ta nek duh starih časov, romantična nostalgija, ostaja. In lahko jo doživimo, če poslušamo to glasbo,« pravi Grgić.

»Že veliko kolegov mi je omenilo, da je ta album dobrodošla pavza v kaosu, ki se trenutno odvija na svetu.
 
Človek si vzame dobre pol urice premora in se preda nostalgiji in lepoti, tako da za trenutek kar malo pozabi na vse težave na svetu. Morda je to tudi razlog za njegovo uspešnost.«

Foto: Melani Topalović

V Ameriko z željo po večji širini

Po srednji glasbeni šoli v Zagrebu se je Grgić za štiri leta odpravil študirat na Dunaj, a si je po tem želel še drugačno izkušnjo.

»Dunaj je izjemno mesto, zibelka klasične glasbe in umetnosti. O štirih letih, ki sem jih preživel tam in izobrazbi, ki sem jo pridobil, ne morem reči prav ničesar slabega, je pa res, da je tamkajšnji sistem zelo ozek, zakoličen, jaz pa sem iskal večjo širino,« pravi.

Želja po odprtosti in tem, da bi poskusil nekaj novega, ga je nazadnje pripeljala v ZDA. Sprejet je bil na USC Thornton School of Music, doktorat pa je pozneje delal na Univerzi v Los Angelesu.
 
»Vse skupaj se je potem tako izšlo, da že od leta 2011 ostajam v ZDA. Določene stvari so super in veliko lepih reči se mi je zgodilo, a ne bi mogel reči, da je ekspertiza tu boljša ali slabša, zdi se mi, da imamo strokovnjakov nenazadnje pri nas čisto enako število kot drugod po svetu.«
 
Tudi sicer iskreno pove, da Združene države Amerike niso nobena obljubljena dežela.

»Med pandemijo sem resno razmišljal, da bi se vrnil domov,« priznava. To je storilo veliko domačih glasbenikov, posebej džezovskih, ki so delovali v New Yorku.

Slovenija je izjemno lepa in udobna dežela za bivanje. Lahko celo rečem, da na svetu ni države, kjer bi se dalo tako lepo in enostavno živeti. Kakovost življenja, sploh če imaš družino, je zelo visoka, pa lepote narave ... Poleg tega sem bil navajen na socialno življenja, kakršno je pri nas.
 
Še dandanes se nisem navadil, kako ljudje v Kaliforniji, ne morem trditi, da je povsod po Ameriki enako, gleda na druženje in prijateljstva – večinoma skozi prizmo koristi, dam-daš odnos. Moji pravi prijatelji bodo ostali tisti iz srednje šole, za katere vem, da bodo z mano celo življenje,« še doda.
 
Dotakne se tudi svoje domače Ljubljane, ki se mu zdi fantastično mesto, moti ga le nenehno naraščanje vrednosti nepremičnin, ki ni sorazmerno s povprečnim zaslužkom Slovencev.

Foto: Melani Topalović

Ustvarjalec mobilne igre za učenje glasbe

Mak Grgić pa ni le kitarist, ampak ima v Los Angelesu tudi startup Notey's World, ki ga je začel razvijati med pandemijo, ko je imel končno čas in prostor za to, da se posveti nečemu novemu. Pred tem je večino časa preživel na turnejah.

Gre za mobilno igrico za glasbeno izobrazbo, kjer uporabnik lahko igra kateri koli akustični inštrument in z njim v principu upravlja igro. Ciljna skupina so najstniki, stari do trinajst let, saj so to leta, ko v glasbenih šolah najpogosteje obupajo.

Ko se je v glasbeno šolo vpisoval Grgić sam, je sicer, zanimivo, želel igrati klavir ali violino, a ga je oče prepričal, naj se odloči za klasično kitaro.

»Verjetno je predvsem gledal na ta praktični vidik. Violina na začetku precej škripa, klavir pa je velik in za začetnike dokaj drag,« se nasmeji. »Kitara je po drugi strani relativno poslušljiv, nežen inštrument, kjer se brez težav naučiš akordov, pa še ni takega problema, če se otrok potem odloči, da bi nehal.«

A še danes se kdaj vpraša, kako bi bilo, če bi tedaj izbral violino, klavir al pa kaj bolj tradicionalnega.

»Klasični kitaristi imamo že v principu manj možnosti za nastope, projekte ... nekaj, kar je povsem normalno za nekega violinista visokega kalibra, so za nas še izvenserijske.«
 
Gotovo pa bi se, če bi denimo postal violinist, marsikaj odvilo drugače. Vprašanje, če bi tako intenzivno raziskoval drugačne glasbene stile, se udejstvoval s svojimi kompozicijami, morda niti ne bi bil deležen nominacij za grammyje.

Te se mu gotovo poznajo na ponudbah za projekte, ki jih trenutno dobiva – v zadnjih mesecih je denimo sestankoval z nekaterimi od najbolj zaželenih skladateljev v Kaliforniji.

Foto: Melani Topalović

Komentarji (0)

S klikom na gumb Komentiraj se strinjate s pravili komentiranja.

Kakšne barve je sonce?

Starejše novice