Ob rojstvu so zdravniki malo deklico Mio iz Cazina 20 minut reanimirali in ji dali le tri odstotke možnosti za preživetje.
A Mia je kljub težkim diagnozam dokazala neverjetno moč – odločila se je živeti. Ta avgust bo deklica iz Bosne in Hercegovine praznovala svoj deveti rojstni dan in to je še ena izmed čudovitih zgodb, ki jih piše življenje.
Avgust za družino Mujadžić nikoli ni enostaven. Renata Mujadžić, mama male Mie, pravi, da je to mesec, ko se vračajo spomini na porod, ki je njihova življenja zaznamoval za vedno. Avgust je zanje hkrati rana in dokaz poguma – mesec, ko so spoznali, da je njihova deklica kljub vsem napovedim pripravljena na svojo borbo.
Devet let preizkušenj, a tudi veselja
Mia bo kmalu dopolnila devet let – devet let, polnih težkih trenutkov in nepopisne sreče, solza in smeha, izgubljene in znova najdene vere. Bila je rojena kot tretji otrok v družini, po dveh zdravih, danes že odraslih bratih in sestrah. Nosečnost je potekala povsem normalno, vsi pregledi so bili brez posebnosti, zato nič ni nakazovalo na zaplete.
Renata se še danes spominja tistega torka, 23. avgusta 2016. »Treba bi bil to najlepši dan mojega življenja,« pripoveduje. »Vse je bilo v redu. Srce moje deklice je utripalo mirno in močno, kot da ve, da je ljubljena. Ko mi je dopoldne odtekla voda, sem se odpravila v Kantonalno bolnišnico v Bihaću, kakšnih dvajset kilometrov od doma v Cazinu. Ker sem že dvakrat rodila, panike ni bilo.«
V bolnišnici jo je pregledal dežurni zdravnik in povedal, da je odprta dva prsta, nato pa jo je poslal na oddelek, naj se pripravi na porod. Takrat se je začela zgodba, ki bo družino zaznamovala za vedno – a hkrati prinesla največji dokaz vztrajnosti in poguma: deklico Mijo.
A Mia ob rojstvu ni dihala, ni jokala, ni kazala znakov življenja. Sledila je dolga in mučna 20-minutna reanimacija, med katero je utrpela možgansko kap. Prvi dnevi so bili neizprosni – zdravniki so ji pripisali le tri odstotke možnosti za preživetje, staršem pa dejali, naj se pripravijo na najhujše.
Prvih sedem dni v komi
Mija je bila premeščena v klinični center v Banjaluki, kjer so jo zdravniki dali v inducirano komo. Starši so ostali doma, praznih rok, s pripravljenim vozičkom in oblekicami, a brez svoje deklice. Sedem dni so preživljali v najtežji negotovosti, vsak klic iz bolnišnice je bil grožnja najhujšega. Nato pa čudež – Mia se je prebudila, začela dihati sama in pokazala, da se ne namerava predati.
Čas je prinesel niz težkih diagnoz: perinatalna encefalopatija, Lennox-Gastautov sindrom, najtežja oblika cerebralne paralize, epileptični napadi, respiratorna insuficienca. Hrani se prek cevke, uporablja aparat za dihanje, ponoči jo spremlja maska, saj trpi za apnejo. Vseeno pa, kot pravi mama, »pogledom pove vse« – vidi, sliši in razume.
Dan pri družini Mujadžić je zaporedje neštetih opravil: hranjenje, aspiracija, fizioterapija, vaje, menjavanje plenic, lajšanje bolečin. Vsak gib, vsak obrok je odvisen od pomoči drugih. Vseeno ima Mia svoje male radosti – risanke, otroške pesmice in tablico, ki jo spremlja na vsakem koraku. To je njen »varni prostor«, kjer najde nasmeh.
Mio jeseni čakajo zahtevne operacije kolkov v Nemčiji. Ena operacija stane 27 tisoč evrov, družini pa kljub zbranim 40 tisočakom še vedno primanjkuje okoli 14 tisoč evrov. Poleg tega so tu še vsakodnevni stroški: posebni pripomočki, zdravila iz tujine, plenice, ki jih država krije le delno. Mesečni izdatki za Mijo se povzpnejo na tisoč evrov, medtem ko invalidnina in nadomestilo za nego skupaj prineseta le 650 evrov.
Pomanjkanje sistemske podpore
Renata odkrito priznava, da se največja stiska ne meri v denarju, temveč v odsotnosti družbene podpore. V njihovem kraju ni programov za otroke s posebnimi potrebami, prijatelji in sorodniki so se sčasoma oddaljili, ostala je le ožja družina in nekaj ljudi, ki so jih spoznali po spletu in ki jim stojijo ob strani.
»Imamo majhen krog velikih ljudi,« pravi mama.
Kljub birokratskim preprekám, zaradi katerih se starši pogosto počutijo prezrte, Renata ne izgublja vere: »Čuda obstajajo. Če je moja hči preživela, potem nič ni nemogoče.«
Mija je danes prepoznana tudi izven domačega kraja – o njej so posneli dokumentarec »Mia San Mia«, njena zgodba pa se širi preko družbenih omrežij, kjer ima na tisoče sledilcev. »Ne želimo, da jo vidijo kot ubogo deklico, ampak kot čudovito dušo, ki širi ljubezen in energijo. Ona je dokaz, da volja za življenje premaga vse diagnoze,« zaključuje Renata.
