Endometrioza je pogosta bolezen med ženskami v rodni dobi. Čeprav o njej poteka veliko raziskav, pa zaradi svoje kompleksnosti še vedno ni povsem pojasnjena. Pomemben korak k njenemu boljšemu razumevanju, diagnosticiranju in zdravljenju predstavlja študija, za katero je ginekolog Vid Janša prejel mednarodno nagrado international Medis awards.
Endometrioza prizadene okoli 10 odstotkov žensk v splošni populaciji. Točnih statističnih podatkov o pojavnosti endometrioze v Sloveniji sicer ni, ocenjuje pa se, da s to boleznijo pri nas živi do 40.000 žensk.
Kot je pojasnil Vid Janša, sicer zaposlen na Kliničnem oddelku za ginekologijo na Univerzitetnem kliničnem centru Ljubljana, je približno četrtina obravnav v primarni ginekološki ambulanti tako ali drugače povezana z endometriozo.
Gre za benigno (nenevarno) bolezen, pri kateri tkivo, podobno maternični sluznici, raste zunaj maternične votline. Pogosto se nahaja na jajčnikih, jajcevodih in potrebušnici. Pojavlja se lahko tudi na bolj oddaljenih mestih, na primer v pljučih, ledvicah, nosu, popku.
Značilni za endometriozo so njeni nespecifični simptomi. Najpogostejši so bolečine v medenici, bolečine pri spolnih odnosih, boleče in močne menstruacije, lahko tudi boleče uriniranje, odvajanje blata in nenazadnje neplodnost.
»Treba pa se je zavedati, da je pri nekaterih bolnicah lahko endometrioza zelo razvita, pa ni težav z neplodnostjo, pri nekaterih pa je lahko blaga, in so težave z neplodnostjo. Tukaj je zato še veliko neznank,« je pojasnil Janša.
Za uspešno zdravljenje pomembno zgodnje odkrivanje bolezni
Zdravljenje bolezni je po besedah Janše odvisno od življenjskega obdobja, v katerem je bolnica. Predvsem pri mlajših, ki bi tudi sicer želele zanesljivo kontracepcijo, se lahko simptome lajša s hormonsko kontracepcijo.
V poštev pridejo tudi določena protibolečinska zdravila, rast endometrioze pa lahko zaustavi tudi nosečnost. Najpogostejši način zdravljenja pa je operacija, s katero odstranijo žarišča endometrioze.
Težavo predstavlja predvsem dolga pot do diagnoze
Da je zdravljenje lahko kar najbolj uspešno, pomembno vlogo igra zgodnje odkrivanje bolezni, ki pa je zaradi nespecifilnih simptomov oteženo. Ženske tako do prave diagnoze v povprečju pridejo šele od sedem do devet let po začetku simptomov.
Pri nekaterih oblikah bolezni, kot so endometriotične ciste jajčnikov ali globoka enodmetrioza, sta lahko sicer dobri diagnostični orodji že klinična pregleda z ultrazvokom ali magnetno resonanco.
V primeru blage, površinske oblike bolezni pa je po besedah Janše potreben vizualni kirurški (laparoskopski) pregled medeničnih organov, po možnosti skupaj s histološko potrditvijo. Posebej ta postopek je invaziven, zahteva splošno anestezijo, je drag in lahko povzroči zaplete.
»Želja ginekologov je zato, da bi imeli kakšen biološki označevalec oz. biomarker, s katerim bi lahko prej predvideli, ali pri bolnicah resnično gre za endometriozo in ali je endometrioza pri določeni bolnici res razlog za njene težave,« je izpostavil Janša.
Korak v to smer pa lahko predstavlja študija, ki obravnava nove možnosti napredne, neinvazivne metode za odkrivanje endometrioze. Pod študijo, objavljeno v odmevni reviji Scientific Reports, se je kot prvi avtor podpisal Janša, izvedel pa jo je pod mentorstvom Helene Ban Frangež ter Tee Lanišnik Rižner.
Študija pomemben prispevek za boljše razumevanje endometrioze
V študiji so raziskovali proteinsko sestavo peritonealne tekočine v trebušni votlini z namenom identifikacije značilnih bioloških označevalcev endometrioze. Pomembno je odstopalo 16 različnih proteinov, z vidika patofiziologije sta bila zanimiva predvsem proteina COMP in TGFB, ki so ju označili kot nova možna biološka označevalca endometrioze. Raziskavo so nadaljevali tudi z iskanjem proteinov v krvi in prišli do podobnih ugotovitev.
Rezultati so obetavni, do kakršnekoli klinične implementacije pa je še dolga pot, meni Janša.
»Potrebne so tudi študije na velikem številu bolnic. Kljub vsemu pa vsaka raziskava prispeva en košček k celemu mozaiku,« je dejal.
V prihodnje bi lahko z določanjem omenjenih biomarkerjev v krvi bolj ali manj zanesljivo določili, ali pri bolnici gre za endometriozo ali ne. »V določenih primerih bi se torej lahko izognili diagnostični laparoskopiji, diagnosticiranje pa bi tako postalo manj invazivno,« je dejal.
Ideja za naslednji korak je po besedah Janše raziskovanje drugih telesnih tekočin, na primer v maternični votlini.
Za uspešno zdravljenje bolezni potrebno zaupanje med zdravnikom in bolnico
Čeprav se endometrioza v zadnjem času vse bolj raziskuje, pa je v širši družbi še vedno slabo poznana. Bolnice se pogosto soočajo s frustracijo, ker njihove težave niso vedno razumljene ali zdravljene ni ustrezno. Tudi zdravniki jih pogosto težje razumejo in jih lahko obravnavajo manj resno.
Kot meni Janša, je vzrok temu lahko ravno sama kompleksnost bolezni, nejasnost njenega nastanka in razvoja, ter pomanjkanje preprostejših in hitrejših orodij za diagnozo.
Ključno in nujno pa je, da zdravniki bolnicam prisluhnejo, da so odprti za pogovor z njimi ter da se vzpostavi določena stopnje medsebojnega zaupanja. O bolezni je treba osveščati tudi širšo javnost.
»S tem bo namreč prišlo do boljšega razumevanje in sprejemanje bolnic z endometriozo v družbi,« je dejal.