Kot je v ponedeljek poročal Dnevnik, je društvo Srebrna nit uspelo zbrati potrebnih 5000 podpisov podpore zakona o evtanaziji oziroma pomoči pri prostovoljnjem končanju življenja, ki jim omogočajo, da zakon predložijo v parlamentarni postopek.
Danes se je na temo predloga odvila tudi okrogla miza, ki sta jo organizirala STAklub in Zdravniška zbornica Slovenije.
Na njej so svoje poglede na zakon predstavili soavtor predloga zakona o pomoči pri prostovoljnem končanju življenja Andrej Pleterski, član odbora za pravno-etična vprašanja pri Zdravniški zbornici Slovenije Matjaž Zwitter, predsednica Slovenskega združenja paliativne medicine Maja Ebert Moltara in članica delovne skupine za paliativno zdravstveno nego in oskrbo pri Zbornici zdravstvene in babiške nege Andreja Peternelj.
Iz razprave je bilo vidno, da gre za pereče vprašanje, ki je večplastno, ostaja pa še veliko vprašanj glede tega, katere bolnike oziroma posameznike in posameznice zakon v tem trenutku zadeva.
Zakaj se vprašanje evtanazije obravnava v posebnem zakonu?
Andrej Pleterski, soavtor predloga zakona o evtanaziji, je pojasnil, da se v državah po svetu vprašanje pomoči ob končanju življenja praviloma rešuje na dva načina: lahko se zgolj dekriminalizira ustrezen člen kazenskega zakonika, ki to dejanje zaenkrat prepoveduje ali pa se sprejme ločen zakon, kot je recimo trenutno obravnavani predlog. Sam je dejal, da je slednja možnost za bolnike boljša.
Matjaž Zwitter je ob tem izrazil pomisleke, ki so trenutno ključni pomisleki zdravnikov in medicinske stroke ob možnosti sprejetja zakona, saj je izrazil zaskrbljenost, da naj bi predlog nastajal mimo zdravniške skupnosti in stroke in naj ne bi vzel v obzir osebne odgovornosti zdravnikov.
Poudaril je, da imamo v Sloveniji šibko patronažno službo na terenu in zgolj en hospic, kar otežkoča dobro sistemsko paliativno oskrbo in da je zato nadvse pomembno spregovoriti o vprašanju konča življenja.
Vendar, je poudaril, sam zakon po njegovem mnenju ni socialno pravičen, prav tako pa ni vidno, koga točno določa kot upravičenega za postopek evtanazije - ali so to morda celo osebe z demenco ali pa duševnimi boleznimi. Ni jasno tudi, kako naj bi se zakon izvajal v praksi.
Peternelj: Obstaja strah, da bi uvedba zakona upočasnila nujno delo na izboljšanju paliativne oskrbe v Sloveniji
Andreja Peternelj je spregovorila v imenu medicinskih sester, ki so na vseh ravneh vključene v nego umirajočih, kjer so priča mnogim stiskam. Poudarila je, da medicinske sestre prihajajo iz mnogih okolij in kultur in da od tod izhaja tudi nenaklonjenost zakonu, ki prinaša mnoge dolžnosti medicinskim sestram, ki so v situacijah oskrbe hudo bolnih, pogosto puščene same.
Sama je poudarila predvsem, da trenutno v našem okolju paliativna nega ni urejena, kot bi morala biti, kar predstavlja dodaten zaplet pri vprašanju pomoči pri samomoru tistih, ki najbolj trpijo.
Dejala je, da kar se tiče paliativne oskrbe in tudi lajšanja trpljenja, ni na voljo dovolj možnosti, zato se boji, da bi uvedba predlaganega zakona še poslabšala stanje na tem področju, saj ni mnogo alternativ.
Ob tem je Maja Ebert Moltara poudarila, da pri paliativni oskrbi pacienti, tudi tisti v hudih bolečinah, ne sprašujejo za evtanazijo, da te besede od pacientov sama ne sliši. Prosijo pa za lajšanje bolečin in pa naj jim zdravniki pomagajo bolezni narediti konec.
A je močno poudarila pomen potrpežljivosti in ustreznega zdravljenja, saj je marsikateremu pacientu po zdravljenju občutno bolje, tedaj je olajšano tudi njegovo trpljenje.
Zato sama meni, da je potrebno izjave pacientov o želji po smrti vedno jemati v širšem kontekstu dogajanja. Strah jo je tudi, da bi s sprejetjem zakona zdravniki izgubili zaupanje ljudi.
Poslanstvo zdravnikov, je dejala, je, da se s pacienti borijo do konca. A bi se lahko nov zakon v javnosti videlo kot nekaj, kar zdravnikom omogoča, da bližnjim storijo nekaj slabega.
Pleterski očitke zanikal
Kot je poudaril Pleterski, se je v vseh državah, kjer je trenutno na voljo prostovoljna prekinitev življenja za trpeče, paliativna oskrba kvečjemu izboljšala, saj to privede do dejanske debate o stanju umirajočih in pa koncu življenja.
Zwitter je med drugim izrazil tudi skrb, da bi popolna avtonomija bolnika o odločanju prekinitve lastnega življenja lahko pomenila mnogo zapletov, saj se na primer marsikdo ob hudi nesreči, ko recimo pristane na vozičku, spopada z mislijo na smrt, a to ni dejanski razlog za evtanazijo, saj imajo lahko osebe z invalidnostjo srečna in polna življenja, četudi takšne nesreče sprva predstavljajo tveganje za depresijo ali skrajno negativna čustva o lastnem življenju.
Pleterski je na to odgovoril, da je zakon namenjen osebam, ki močno trpijo zaradi somatskih razlogov.
»Ljudje se ne bojijo smrti, bojijo se tega kar je pred njo,« je poudaril v odgovoru in dodal tudi, da tudi najboljša paliativna oskrba ne more pomagati čisto vsem, ki trpijo za hudimi boleznimi.
Glaven Zwittrov očitek na tem mestu pa je bil, da je nejasno, ali je zakon o evtanaziji namenjen zgolj obdobju umiranja, ali gre za širšo definicijo tega, kdo bi lahko zaprosil za zdravniško pomoč pri končanju lastnega življenja.
Starejše novice
