V Rimu se je v 92. letu poslovil Ennio Morricone, verjetno najbolj slaven skladatelj filmske glasbe, ki je zvočno opremil klasike kot so Dober grd, hudoben, Za prgišče dolarjev, Misijon, Bilo je nekoč v Ameriki, Nedotakljivi, Podlih osem, Django v okovih in mnoge druge. Morricone je umrl zaradi poškodb pri padcu v domači vili v Rimu.
Sloves Maestra Ennia Morriconeja je presegal krog ljubiteljev sedme umetnosti. Slavo mu je prineslo dolgoletno sodelovanje z režiserjem Sergio Leonom sredi šestdesetih, ko se je italijanska filmska produkcija postavila na zemljevid sveta s svojimi špageti westerni, skozi plodovito kariero pa je (p)ostal nezgrešljivo ime in zven mnogih hollywoodskih filmov.
Morricone se je rodil 1928 v rimski glasbeni družini. Bojda je prvo skladbo spisal pri rosnih šestih letih, v glasbeni konzervatorij se je vpisal pri dvanajstih (smer trobenta, kompozicija in zborovsko petje), kjer je štiriletni program zaključil v šestih mesecih.
V rosnih dvajsetih - do takrat je že redno pisal za gledališče, pa je začel z opremljanjrm radijskih oddaj o popularni ameriški glasbi in svojemu delu dodal moderne vplive z druge strani velike luže. “Crossover” pristop je postal značilen za njegovo ustvarjanje in mu je pozneje prinesel globalno prepoznavnost.
Leta 1956 se je poročil z Mario Travio, s katero sta povila hčerko in tri sinove; leta 1964 rojeni Andrea je tako kot oče skladatelj filmske glasbe.
V družbi sošolca do mednarodne kariere
1964 je spisal glasbeno kuliso Za prgišče dolarjev, western, ki ga je režisersko podpisoval nekdanji sošolec Sergio Leone (v glavnih vlogah pa se je pojavil takrat še anonimni Clint Eastwood). Ta je imel specifično videnje filmske fotografije in kadriranja, ki mu je Morriconejeva podlaga dodala dodatno težo. Razlog za skladbe pri katerih so v ospredje silili zvoki streljanja s pištolo, bič, trobenta, dialogi iz filma in električna kitara je bil praktične narave - zaradi budžeta si simfoničnega orkestra niso zmogli najeti. Vse ostalo je, kot pravijo, zgodovina.
Svojstven avtorski pečat, v katerem se je orkestralna glasba prepletala s “pop” inštrumenti kot so električna kitara ali ustna harmonika, je tako štrlel iz povprečja, da je postal nezgrešljiv del dogajanja na filmskem platnu.
Njegova glasba se je pojavljala v teve serijah (denimo tudi v Simpsonovih in Sopranovih) in mnogih filmih, ki so segali od thrillerjev, znanstveno fantastičnih zgodb, do komedij in resnih dram.
Kot skladatelj je sodeloval z mnogimi razvpitimi filmarji, ob Leonu so tu tudi Brian De Palma, Oliver Stone, Dino de Laurentis, Terence Mallick, Roman Polanski, Quentin Tarantino, seznam je dolg in impresiven. Ustvarjal je tudi z mnogimi znanimi imeni iz sveta popa, od Paula Anke, do Stinga, Zucchera in elektro dvojca Pet Shop Boys.
Metallica in Muse – zvezdniški oboževalci
Specifičen glasbeni slog se je “prelil” v popularno glasbo, zlasti pri glasnejših izvajalcih. Metallica njegovo veličastno Ecstasy of Gold iz ključne scene filma Dober, grd, hidoben že od štirideset let uporablja za uverturo vsakega koncerta, Muse pa svoje nastope zaključujejo z epsko Knights of Cydonia, ki se pogosto začne z izvedbo Man with Harmonica, kot priklonom skladatelju, ki je izrazito navdihnil prej omenjeno Knights of Cydonia in še nekaj drugih skladb britanskega benda.
Na voljo je cela serija različnih “tribute albumov” na katerih so glasbeniki interpretirali njegova dela, med katerimi je najbolj znan We All Love Ennio Morricone iz 2007, na katerem so se mu priklonili Bruce Springsteen, Celine Dion, Roger Waters, Metallica, Andrea Boccelli, Chris Botti in drugi.
2008 je nazadnje nastopil pri nas, v razprodanih Križankah se je v spremstvu orkestra in pevskega zbora dodaknil predvsem nekoliko manj znanih del, na zadnjem gostovanju v regiji pa je 2015 v zagrebški Areni na navdušenje nekajtisočglave množice izvedel vsa svoja legendarna dela. Celo življenje je živel v Rimu in je po lastnih besedah večkrat zavrnil mamljive ponudbe za selitev v Hollywood.
Za filme je spisal več kot petsto del, ki se pojavijo v več kot stopetdesetih filmih. Prodal je več kot sedemdeset miljonov albumov. Po petih nominacijah za oskarja so mu častni kipec podelili 2007, krivico pa popravili 2016, ko je prejel zlati kipec za glasbeno opremo Tarantinovih Osovraženih pet.
“Pogosto uporabljam harmonije iz pop glasbe zato, ker ostaja kompleknost mojega dela skrita drugje,” je dejal nekoč. “Vsa moja dela so moji otroci, na katere sem ponosen.”
Starejše novice
