Magnifico: Tudi na Titaniku je bend igral, ko se je ladja potapljala

Na slovenski glasbeni sceni imamo malo legend, če gremo od Kreslina, Predina, Lovšina, Benča in še koga, bo Robert Pešut Magnifico najverjetneje eno zadnjih imen, ki se bo večini utrnilo na misel.

Na sceni se je pojavil z zasedbo U'redu, ki se je razšla po dveh albumih. Od leta 1993 stopa po samosvoji samostojni poti, po eni strani unikatno zafrkantski, po drugi unikatno glasbeni. Opazili so ga v širši regiji, kar je po razpadu skupne države uspelo redkim slovenskih glasbenikom, a se je zmuzljivo izvijal primežu neusmiljene glasbene mašinerije. Glasbeno ga je težko popredalčkati, kritiki ga največkrat uvrščajo v žanr 'world music', a sam zase pravi, da je 'Balkan disco schlager'. In seveda Šiškar. 

Po dveletni koronski pavzi je pred kratkim napovedal tradicionalni božični koncert v Areni Stožice. »25. decembra je enakonočje, trenutek, ko se noči začnejo prevešatI v daljše dneve, ko pride do očiščenja in novega začetka.« Nato zleknjen v stolu svoje pisarne v Tivoliju za moment utihne in nadaljuje: »Ko svetloba premaga temo.«

Že vsaj petnajst let, odkar delava intervjuje so ti praviloma vedno v Domu svobode, prej na stari lokaciji, zdaj v Tivoliju. Zdi se, da je tukaj vaša pisarna, v kateri ste vsak dan. Precej nenavadno je, da uspešen pop/rock glasbenik vsak dan hodi 'v službo', če to ni koncertno prizorišče. Ste tukaj vsak delovnik ob točno določeni uri?

»Novinarje in prijatelje vabim sem, ker se mi zdi, da je tukaj najbolj nepretenciozno in domače vzdušje. Če kdo kadi, lahko prižge, imam kavo, poln hladilnik, torej je tukaj udobneje kot sedeti v gostilni.

Dejstvo, da bom muzikant, sem sprejel zelo resno. Tudi preden sem postal glasbenik sem želel hoditi v službo in zadovoljiti neke družbene norme. Nisem imel razdelane zgodbe, da bom nekoč muzikant, ko pa sem to postal, sem ugotovil, da bi rad imel svoj atelje, tako kot ga imajo kiparji in slikarji. Le glasbeniki nimamo ateljev in zato hodimo v neka zatohla in vlažna zaklonišča, kjer ustvarjamo in imamo vaje. Kot družba smo hecni, ker pri sosedih bomo tolerirali delavnico z glasnimi stroji, če pa tam nekdo igra glasno glasbo, to ljudi blazno znervira. Tako sem si želel nekih normalnih delovnih pogojev, kjer bom imel dnevno svetlobo, kjer bom lahko odprl okno ali stopil v naravo. Odkar imam atelje tukaj v Tivoliju se mi zdi, da se mi je prikazala Marija. Tako srečen sem.« (nasmešek)

Pravite, da niste imeli resnejšega načrta postati glasbenik. Kaj ste pri dvajsetih, petindvajsetih želeli početi v življenju?

»Ne, želel sem biti glasbenik, nisem pa imel te samozavesti, da bi se mi to zdelo možno. Nisem imel pojma, kako to postati. A si samo poveš, da si pa zdaj ti profesionalni glasbenik? Ne vem. Preden sem pogruntal, kakšen je to posel, sem bil že poročen in kmalu zatem tudi stariš, zato se je zdelo nekako normalno, da gre oče nekam v službo. Doma ne morem ničesar ustvariti, okej, tudi tukaj kdaj ne moremo ustvarjati in samo stremim nekam v prazno, a tudi to je verjetno del nekega ustvarjalnega procesa.« 

Kako sta na to spogledovanje z glasbeno kariero gledala starša? Je šlo za tisto klasično miselnost: »Joj, bilo bi res fajn, če bi naš Robert postal zdravnik ali mogoče odvetnik!« in »Pomembno je, da ima pošteno službo, da s svojimi rokami zasluži za hrano na mizi!« ali sta bila zagovornika, da je najpomembneje, da se otrok ukvarja z nečemer, kar ga iskreno veseli?

»Izhajam iz pravoverne jugoslovanske socialistične družine in miselnosti. Ta miselnost veleva, da služba in poklic osnova za zdrav razvoj človeka. Če nisi bil v tem kalupu, si stal izven sistema. Sistem v socializmu ni predvideval, da bi obstajali profesionalni glasbeniki izven rednih državnih služb. To je bil svoboden poklic brez forme in infrastrukture. In tako sem počasi padal v profesionalni svet glasbenika. Na veliko začetno razočarjanje staršev, ki tega sicer niso nikoli omenili, sem pa videl to žalost v njihovih očeh. Češ, 'a to je vse kar zmoreš, da si glasbenik? Naj ti bo glasba konjiček.' 

Pri nas glasbenik ni bil nikoli spoštovan poklic, bolj se je primerjal tam s kakšnim cirkusantom. Torej kot neko neodgovorno, pišmevuhovsko početje brez kakršnekoli resnosti. Oče me je velikokrat vprašal, kaj bomo počel, ko bom star. In rabil sem dolgo časa, da sem ugotovil odgovor na to vprašanje – da bom nekoč star muzikant. Ob spoznanju sem doživel olajšanje, saj so tudi The Rolling Stones stari muzikanti. Saj glasba ni samo za mlade. Torej bom lahko tudi sam to počel pri petinsedemesetih.

Pa se vidite pri petinsedemdesetih še vedno kot glasbenik?

»Tu vidim to sliko zelo jasno. Sploh ne vidim, da bi nekoč lahko počel kaj drugega.«

Kdaj pa je prišel trenutek, ko sta starša ugotovila, da je sin uspešen pri svojem početju in postala ponosna?

»Nikoli niso kazali nobenega blaznega navdušenja nad mojim delom. Ta leta, tam pri petindvajsetih, šestindvajsetih, ko sem se postavljal na svoje noge, so bila zame najtežja. To so leta samospoznanja, ko nekako spoznaš, da si to, kar pač si. Potem pa mi je oče za trideseti rojstni dan podaril album z vsemi članki, novicami in intervjuji z mano. On je to zbiral od začetka moje kariere in tega mi ni nikoli povedal, ravno nasprotno, obnašal se je, kot da sploh ne ve, za kaj gre. Moj prvi večji samostojni koncert je bil v Križankah in naslovil sem ga Očetu za rojstni dan. Povabil sem ga na oder polnih Križank in publiko prosil, da mu zapoje Happy Birthday. Od takrat sta oba sprejela, da je to to.«

Ustvarjate glasbo in pišete poezijo. Ste kdaj resno razmišljali, da bi te situacije, ki so vpletene v skladbe ali jih govorite med komadi na koncertu, poskušalo pretočiti v knjižno obliko, scenarij za film ali oddajo tipa Top lista nadrealista/Monthy Python?

»Razmišljal sem, ali bi napisal knjigo. Rad pišem poezijo, ki pa ostaja le v digitalni obliki. Zbirki je naslov Antivirusi in jo na spletu objavljam že nekih deset let. To je moja edina pesniška zbirka, ki je že v vnaprej nedokončana. Nimam je ambicije izdati v knjižni obliki.«

Res ne? Saj to bi potem pomenilo, da ste resni pesnik. (smeh)

»Jaz sem neresni pesnik. (smeh) Digitalne platforme me zabavajo.«

Zato, ker ste, kot pravite v eni skladbi, »moderen«.

»Erm, hm ali pa samo len. To bi bil boljši opis.«

25. decembra se vrača tradicionalni božični koncert v Stožicah. Novico sem sprejel z navdušenjem in začudenjem hkrati. Lani ste koncert iz studija predvajali preko spleta, zdaj se po dveh letih tradicionalno vračate na naš največji oder. Koliko časa se je premlevala ideja ali se projekta sploh lotiti v dani situaciji?

»Praktično celo leto smo razmišljali in potem nehali, ker se nam je zdelo, da ne bo izvedljivo. Ta datum je tradicija. Opcija ena je bila, da naredimo koncert, dve, da ga ne naredimo, in c, da ga naredimo v nekem manjšem prizorišču. Zdelo se mi je, da bi zadnje izpadlo kot elitisični koncert z drago vstopnico. Torej, manjši koncert ni bil resna opcija. Zdi se, da si nisem jaz vzel tega datuma, 25. decembra, temveč si je datum vzel mene. Če je tradicija, potem naj bo. Še na Titaniku je bend igral, ko se je potapljal. Ko so metali bombe na Leningrad, je orkester vadil in nastopal do zadnjega.

Nimam pojma kaj bo 25. decembra, a vseeno smo se odločili za najavo. Ker življenje gre naprej, vsako leto je lahko nekaj narobe in to ne pomeni, da zaradi tega koncerta ne bo.«

Koncert bo verjetno v okvirju omejitev, ki bodo veljala v tistem trenutku? Če bo samo pogoj PC, bo PC, če bo samo C enako?

»Nimam pojma. Ljudje vedo, da bo koncert izveden v skladu s takrat veljavnimi pogoji. Kolegi muzikanti in promotorji so me klicali isti večer, ko smo šli z najavo, a mogoče jaz kaj vem, česar oni ne vedo. Ne, ne vem, sem pa entuzijastičen in radosten ob tej napovedi. Nismo v krču, nismo v paniki, prav nasprotno, blazno se veselimo tega večera.«

Nadrealistična situacija zadnjega leta in pol, ter vsakdodnevno spremljanje novic bi verjetno ponudilo dober navdih za glasbeno ustvarjanje, če bi se ga lotili. Poteze vlade in ostala srenje, ki nam kroji življenje v pandemičnem času, na trenutke delujejo kot scene iz Alana Forda ali kakšnega Kafkinega romana. Vam je to ponudilo nov zorni kot ali se v ustvarjanju ogibate teh situacij?

»Ko začnejo realni dogodki dobivati bizarno umetniško formo, umetniki nimajo več kaj za povedati. Kot so že ugotovili, da ko topovi bučijo, muze molčijo. Okej, zdaj niso vojaški topovi, ampak so topovi z interneta. Iz njega bruha velika količina srda, jeze, sovraštva, zelo malo ljubezni in zelo veliko nerazumevanja. Živimo v času, ki je po svoji psihozi podoben predvojnim in vojnim časom, torej tu so stiska, jeza in sovraštvo. Zato se mi zdi še toliko bolj pomembno, da imamo koncert 25. decembra, ko je enakonočje, ko se noči prevesijo v daljše dneve, ko pride do očiščenja, novega začetka in ko svetloba začne premagovati temo. Upam, da bo to res nov začetek. Ponujam radikalizem v obliki ljubezni in humanosti. To naj bi bil ta koncert.«

Pa mislite, da se bo vsa ta jeza in frustracija ljudstva, ki smo ji vse pogosteje priča, vseeno manifestirala tudi v umetnosti?

»Prepričan sem, da se to že dogaja. Vprašanje je, a smo jo sposobni videti. Je pozornost usmerjena v to, da jo uvidimo? Dogodki so tako zgoščeni, da ljudje nimajo pozornosti in zbranosti, večino jih res boli ku*ac, a je nekdo naredil nov komad, novo sliko ali film.

Umetnost potrebuje določen mir v duši, da jo lahko organizem sprejme. Od človeka, ki je napet, zafrustriran in razkačen, težko pričakuješ tovrstno pozornost.«

Zadnji singel Sonce posijalo je izšel pred štirimi meseci, nekje pa sem zasledil, da naj bi bil nov album skoraj dokončan, a ga še vedno ni. Kdaj bo? Zakaj vsakič delate tako dolgo dolge pavze med albumi?

»Nimam pojma, če se je stvar premaknila. Trenutno se mi zdi nesmiselno ustvarjanje nove glasbe. Ljudje niso na frekvenci, da bi jih takšne stvari zanimale. Maksimum, kar lahko naredim, je izdaja kakšnega singla. Bolj pomembno se mi zdi, da z bendom ohranimo radost ob igranju v živo.« 

Poleti ste odgirali peščico koncertov. So bile tokrat druge emocije v zraku kot sicer?

»Na moje veselje smo z bendom v čudoviti formi in že dolgo nismo s takšnim zadovoljstvom nastopali. Verjetno se je to preneselo tudi na publiko. Ja, nekako je bilo drugače.«  

Kaj bi bila karierno idealna situacija? Da ustvarjate glasbo (mogoče filmsko) in ne rabite redno koncertirati ali mednarodna kariera s po od 50 do 70 nastopov letno?

»Če bi moral izbirati, bi izbral studio in ustvarjanje raje kot nastopanje. Samo enkrat sem šel na turnejo po Nemčiji, Avstriji, Švici in Češki. To je bilo nekje petindvajset koncertov v tridesetih dneh. Občutek sem imel, da me bo pobralo. Bil sem čisto polomljen, nenaspan, utrujen. Ni mi jasno, kako to bendi zdržijo. Poskusili smo različne variante, vozili smo se s kemperji, da lahko kao normalno spimo, nato z busom, na koncu smo ugotovili, da najprimernejši udoben kombi. Najhujše je letalo, raje se peljemo tisoč kilometrov v kombiju kot na letalu. Avseniki so nekoč delali dvestopetdeset nastopov letno. Kako? Ni mi jasno.

Jaz z veseljem lahko naredim trideset, štirdeset koncertov letno. Vse, kar je več od tega, mi postane utrujajoča rutina in to se čuti z odra. To ni fer do publike.

Veliki koncerti te spraznijo fizično in psihično. V glasbenem poslu ni pravil, to je Teksas. V profesionalnem športu se košarkarji relaskirajo dan po tekmi. Na turneji pa vsak dan brez nastopa mendežent zlomi. Oni stremijo k temu, da ni 'day offa'. Ni glasbenega sindikata, ki bi zapovedal, da imaš dan počitka po 'tekmi'. No, jaz po nastopu res rabim en dan počitka.«