Ljubljanainfo
Na odru bomo lahko spremljali povsem običajno družino, katere člani se trudijo krmariti med natrpanimi urniki in bremeni vsakdanjega življenja, a vedno bolj ugotavljajo, da življenje na tak način polzi mimo njih in da se počutijo nemočne.
Postavlja se tudi vprašanje, kako ostati občutljiv za reči, ki se dogajajo v svetu - sekanje dreves, vojne, globalno segrevanje, trpljenje ostalih bitij ... če pa je že bitka za normalen vsakdan včasih tako izčrpljujoča?
Morda je res že tako, pravita ustvarjalca, da si ob tem mislimo: »Kdo pa sem jaz, da bi se vmešaval?« Ampak – kdo pa sem, če se ne? In ali se kdo sploh bo, če se ne bom jaz?
Dodajata še, da sistem, v katerem živimo, in naš način življenja ni dober, ni vzdržen, in ne samo, da ne vodi v svetlo prihodnost, vodi v gotov propad tako človeške civilizacije kot tudi planeta, kakršnega poznamo danes.
Zavedanje, da nas ne čaka nič kaj svetla prihodnost, obenem pa občutek, da kot posameznik ne moreš narediti ničesar, skupaj ustvarjata občutek sočasnega gorenja in gašenja, kričanja in šepetanja, drvenja in stanja na mestu.
Vsak dan se znajdemo v situacijah, v katerih bi kot posamezniki ali posameznice morda morali spregovoriti, se za kaj zavzeti … pa tega ne storimo, ker imamo občutek, da ni mogoče ničesar storiti, da smo premajhni, preutrujeni, neizkušeni, premalo pomembni ...
Zaradi strahu pred konfliktom, izpostavljanjem, vtikanjem v tuje probleme in razočaranjem se nazadnje odrečemo polnemu bivanju, ki ga človek doseže le takrat, kadar živi v skladu s svojim prepričanjem, v skladu s svojim srcem.
Katarina Morano (dramaturginja) in Žiga Divjak (režiser) sta priznan ustvarjalni tandem, ki se v svojih predstavah najraje ukvarjata prav z izzivi sodobnega sveta, kot so kapitalizem, okoljska kriza in begunska kriza. Oba sta tudi dobitnika številnih nagrad.
V uprizoritvi Kako je padlo drevo, ki traja malo več kot tri ure, bodo med drugim zaigrali Janez Škof, Maruša Majer, Silva Čušin, Uroš Fürst, Nina Ivanišin in Timon Šturbej.
Starejše novice
