Da bi se prepričali, ali v naselju Tišina v občini Tišina res vlada tišina, smo obiskali to očarljivo naselje.
Obiskali smo Tišino, kraj, ki velja za enega najstarejših na Ravenskem polju.
Tišina je obcestno in deloma gručasto naselje na nadmorski višini 196 metrov. Del naselja leži ob prometni cesti, sicer pa vas sega vse do regulirane Mure na jugozahodu. Skozenj tečeta dva potoka – Erjajca in Mokoš.
Zanesljivega podatka o tem, kako je kraj dobil ime, sicer nismo dobili, kroži pa tukaj okoli tega veliko legend.
»Ko so se začeli turški vdori začenjali in so želeli zavzeti Dunaj, je prišlo tudi do borb. In tukaj naj bi bile hude borbe in naj bi zaradi tega kar se je zgodilo, tudi nastala smrtna oziroma grobna tišina. Od takrat naj bi imel kraj to ime, Tišina. Če je to res, ne vem, mogoče je samo legenda,« je povedal domačin Andrej Serdt.
Med obiskom nas je prišel pozdravit tudi župan, ki pa izvor imena kraja povezuje z bolj prijetno legendo.
»Tu, ko zdaj stojimo, so nekoč tekli rokavi reke Mure, ki so se zlivali in prelivali in bila je prava tišina. Voda se je tiho razlivala in s te tišine naj bi nastalo tudi ime naše vasi in ne nazadnje tudi občine tukaj v Prekmurju,« je dodal Franc Horvat, župan občine Tišina.
60 let življenja je posvetila svoji gostilni
Srečali smo tudi predsednico vaške skupnosti Tanjo Kuhar, ki nam je zaupala, da so nekatere legende tukaj še živeče.
Ena izmed njih je gostinka Mimika Gergjek, ki je kar 60 let skrbela za to, da krajani niso bili žejni in lačni. Sedaj, ko se je upokojila, pa so gostilno prevzeli mladi.
»Zdaj pa uživam penzijo. Zjutraj grem malo pomagat, malo poklepetam s temi, ki pridejo na kavico. Malo z njimi pokomentiramo, malo politike, malo kaj se je doma zgodilo, malo kaj bodo delali, malo kaj so delali, Bolani, zdravi, tak naprej,« je dejala Mimika Gergjek.
Ko smo vstopili v Mimikino gostilno, smo videli, da je ta kraj vse prej kot tih. Zato smo Mimikinega sina, Bojana Gergjeka vprašali, ali so gostje bolj klepetave ali tihe narave.
»O ja, mislim, da bolj klepetavi,« nam je z nasmeškom na obrazu odgovoril.
In nič se ni motil, saj smo med obiskom gostilne spoznali zabavne in nasmejane Tišinčarje, ki smo jih ravno ujeli med partijo šnopsa.
»Včasih smo tukaj kartali štirje in smo se šli tako, da kateri izgubi, plača rundo pijače,« je dejal Mirko Kuhar, medtem ko je s prijateljem igra šnops.
V Gostilni Gergjek je res omamno dišalo
Ob poslušanju domačinov in njihovih prigod pa nas je vedno bolj vleklo v kuhinjo, iz katere se je vil omamen vonj. Kako se ne bi, če pa smo med pripravo peciva ujeli kuharico Metko Ficko.
Ker nas je zanimalo, kaj pripravlja, smo jo seveda takoj morali povprašati.
»Tu pa zdaj retaše pripravljam, domače. Retaš je vlečeno testo, nadev skutni, jabolčni, po želji,« je veselo razložila Metka, ki je v tej gostilni zaposlena že 35 let in tako dobro ve, kaj domačini tukaj najraje vidijo na svojem krožniku.
»Vse domače po navadi, ja. Bograč, pečenice, kisle juhe, najbolj pa smo znani po bujti repi in po kolinah, ko je postenje za Malo mašo,« je dodala.
Še bolj kot to, da radi jedo okusno domačo hrano, pa se Tišinčari radi poveselijo.
»Tišinčari so vedno veseli ljudje, tihi ne ne vem kaj, ampak na splošno veseli,« je dejala gostinka Mimika Gergjek. Temu pa pritrjuje tudi predsednica vaške skupnosti Tanja Kuhar: »Tišine glih ne vem kak ni, smo mi kar precej veseli ljudje, družabni ljudje, vedno si pomagamo eden drugemu, zanimivo življenje je na Tišini.«
Najbolj veselo pa naj bi velikokrat bilo v parku zraven Dvorca Tišina.
»Ja, tukaj v parku na Tišini so vedno bile najboljše veselice, gasilske veselice predvsem, dejansko ta park je središče Tišine,« je dodala.
Dvorec Tišina je bil pred drugo svetovno vojno v lasti grofa Sigismunda Batthyanyja, danes pa so v njem urejene zdravniške ambulante, v katerih so trenutno kar trije specializanti družinske medicine. Prav to pa predvsem starejše vaščane zelo veseli in pomirja.
Zgodovino kraja bi skoraj morali pisati na novo
Vaščani se radi pohvalijo z zgodovino kraja, ki je tako bogata, da bi jo pred leti skorajda morali napisati na novo. Med rekonstrukcijo krožišča so naleteli na odkritje, ki jih je pustilo odprtih ust.
»Našli smo obsenčne obročke, ki so bili značilni za nekdanja pokopališča in tukaj jih je bilo kar nekaj najdenih. Našli smo tudi bronasto sekiro. Samo območje, ki je bilo predvideno v začetku, se je potem razširilo skoraj na pet- do šestkrat večjo površino, kajti našli so zelo zanimive ostanke zgodovine in to priča, da je bilo naselje Tišina že poseljeno nekaj tisoč let nazaj,« je dejal župan Franc Horvat.
Najbolj ponosna je na svoje sovaščane
Danes na Tišini živi natanko 423 ljudi, ki si tako kot nekoč, tudi danes zelo radi pomagajo med seboj. Predsednico vaške skupnosti Tanjo smo zato vprašali, kaj je tisto, zakaj je najbolj ponosna, da je Tišinčarka.
Kot iz topa nam je odgovorila: »Na svoje sovaščane, na našo medsosedsko pomoč. Ko imaš težave, nikoli ne boš ostal sam.«
