Kako so s tehničnimi novotarijami Ljubljano reševali pred poplavami.
Grubarjev kanal oziroma prekop, ki danes velja za enega ključnih tehničnih dosežkov 18. stoletja v Ljubljani, je nastal zaradi potrebe po zaščiti mesta pred poplavami reke Ljubljanice. Projekt je naročila dunajska vlada, njegov glavni načrtovalec pa je bil jezuit Gabrijel Gruber, po katerem je prekop dobil tudi ime.
Gradnja se je pričela leta 1772 in je bila zaključena do leta 1780, na današnji dan tistega leta pa so v prekop prvič spustili vodo.
Namen kanala je namreč bil zmanjšati nevarnost poplav s hitrejšim odtekanjem odvečne vode z enega na drug konec Ljubljanice, kjer ima ta večji padec. Po Gruberjevih načrtih bi del odvečne vode iz pogosto poplavljajoče reke speljali okrog Grajskega hriba, zato so ga umestili med Ljubljanski grad in Golovec.
Gruberjev kanal je dolg približno dva kilometra in povezuje območje od Špice do vzhodnega dela Ljubljane. Kanal je bil zasnovan tako, da je omogočal boljše reguliranje pretoka vode, kar je bistveno zmanjšalo tveganje za poplave.
Danes je Gruberjev kanal predvsem pomemben kulturni in zgodovinski spomenik Ljubljane.
Njegov pomen presega tehnično dediščino, saj simbolizira zgodnjo urbano infrastrukturo, ki je pripomogla k razvoju mesta, obenem pa je bil eden izmed osnovnih pogojev za poznejše naseljevanje ljudi na Barje. Kanal je še vedno del hidrosistema Ljubljanice, čeprav njegova funkcija regulacije poplav ni več tako ključna zaradi modernejših rešitev.
V bližini kanala so danes priljubljene sprehajalne poti, ki privabljajo domačine in turiste. Zgodba Gruberjevega kanala na ta način ostaja pomemben del identitete mesta.
