Institucionalizirani ljudje izgubijo pravico do izbire, zasebnosti in dostojanstva.
Inštitut 8. marec je sporočil, da so jih pred nekaj tedni obiskali predstavniki Doma na Krasu, ki izvajajo institucionalno varstvo za odrasle osebe z dolgotrajnimi težavami v duševnem zdravju ter odrasle osebe z motnjami v duševnem in/ali telesnem razvoju.
Prišli so tudi z Inštituta RS za socialno varstvo. »Povedali so nam neverjetno težke zgodbe ljudi, ki živijo v zavodih,« je razkrila Alenka Kreč Bricelj z Inštituta 8. marec.
Podelila je tudi lastno izkušnjo z institucijami po hudi prometni nesreči:
»Med zdravljenjem in rehabilitacijo sem kljub izjemni podpori sama izkusila moč institucij. In svojo nemoč. V sobi z mano sta bili dve osebi; ena s hudo duševno boleznijo, ki so jo spremljale halucinacije, in druga onemogla, prestrašena. Stara sem bila 17 let in soočala sem se s prihodnostjo na invalidskem vozičku. Nisem bila samostojna. Bilo mi je težko. To, kar se je tedaj dogajalo v tisti sobi, je vse skupaj naredilo samo še težje,« je delila občutke o zahtevnem času.
Njen prvi cilj je bil fizična samostojnost in selitev v sobo za paciente, ki ne potrebujejo podpore pri vsakdanjih opravilih.
»Zbrala sem vse moči, vse napore usmerila v to, da se lahko sama prestavim na voziček, se oprham, grem na stranišče. Zato z vsem srcem podpiram prizadevanja predane ekipe ljudi, ki se bori proti institucionalizaciji. Podpiram to, da ima vsaka oseba možnost čim bolj samostojnega življenja. Možnost za svoj dom. Za svojo sobo,« je osvetlila.
Imeti lastno sobo, plačevati položnice, oprati svoje perilo, si skuhati kavo in iti na sprehod, kadar koli se ti zazdi – to so stvari, ki so za večino ljudi povsem samoumevne.
»Za tiste, ki prebivajo v zavodih, nič od tega ni samoumevno. Življenje v zavodu jemlje svobodo odločanja,« izpostavlja Inštitut 8. marec.
Nekateri v teh zavodih preživijo celo svoje življenje in tam tudi umrejo. Zgolj zato, ker se jim je v življenju zgodilo nekaj, česar v tistem trenutku niso mogli rešiti sami. Nedopustno je, da kot družba to dopuščamo, so ključne misli inštituta.
Da bi osvetlili problematiko, so organizirali Večer resničnih zgodb, kjer so govorniki, ki imajo povezavo s tovrstnimi zavodi, predstavili svoja opažanja in doživetja.
Viktorija Pečnikar, nekdanja zaposlena v enem od posebnih socialnovarstvenih zavodov z izkušnjami dela s stanovalci, je na dogodku poudarila:
»Od zjutraj, ko se zbudijo, do večera ti ljudje nimajo izbire. Vodeni so od začetka do konca. Ob tebi so lahko ljudje, ki so sicer dobri, a to ti vzame samega sebe.«
Pravnica Anuška Podvršič je dejala, da jo je prvi obisk zaprtega oddelka šokiral:
»O teh sem že slišala, a dokler tega ne vidiš, si ne moreš predstavljati. Dom je res zelo lepo urejen navzven, a tam ljudem ni le omejeno gibanje – omejeno jim je prav vse.«
Šokantne so tudi besede varovanca, ki jih je na dogodku predala Andreja Rafaelič, dolgoletna aktivistka na področju deinstitucionalizacije. Ko sta se z varovancem po izletu vračala v zavod, jo je fant vprašal, boš rekla, da je bil priden?
»Ve, da mora biti priden, da bo lahko spet šel ven,« je njegovo skrb v kontekst postavila Rafaelič.
Princip kaznovanja
Na dogodku so poudarili tudi, da večina uporabnikov nima bančnih kartic, saj te posedujejo zaposleni. Ti naj bi jim nemalokrat celo 'diktirali', kaj si lahko kupijo v trgovini in kaj ne.
Tudi ko gredo na pijačo, natakar varovancev ne vpraša, kaj bi pili, ampak komunicira samo z zaposlenimi:
»Bog ne daj, da bi kdo mislil s svojo glavo, takoj je sledila kazen,« je še eno temno plat bivanja v zavodih razkrila še ena od govornic.
