Ljubljanska pisateljica o čarobnosti Eipprove poleti

Lara Paukovič je novinarka in pisateljica. Piše kritike, kratke zgodbe, seveda tudi članke; njen romaneskni prvenec je Poletje v gostilni.

Ste avtohtoni/avtohtona Ljubljančan/Ljubljančanka? Kdaj in kje se je začela vaša »ljubljanska pot«? 

»Ja, v Ljubljani živim od rojstva, če je s tem izpolnjen kriterij za avtohtono Ljubljančanko. Do desetega leta smo z družino živeli za Bežigradom, od takrat pa ostajam zvesta Šiški.«

Kaj je značilno za Ljubljančane? 

»Doživljam jih kot ambiciozne, samozavestne, delavne ljudi, ki se znajo postaviti zase – vsaj tiste v svojem širšem socialnem krogu.«

Katera predstava o Ljubljančanih je najbolj zgrešena? 

»To o 'kvakanju' kot stereotipnem ljubljanskem narečju ...«

 Katera je vaša prva asociacija na Ljubljano? 

»Poletno popoldne/večer in Odprta kuhna, lokali ob Ljubljanici, Čopova.«

Katera pesem vas spomni na Ljubljano? 

»Hej, hej, Ljubljančanke.«

Kakšen film bi morali posneti v Ljubljani? 

»Romantično komedijo, po mojem jih imamo premalo.«

Kateri del Ljubljane vam je najbolj pri srcu? 

»Šiška in center, kar je nekako moja vsakodnevna relacija. V centru se je odvila (in se še odvija) moja celotna izobraževalno-karierna pot, od vrtca do fakultete in prvih služb, s čimer so povezani številni tamkajšnji prostori, od lokalov in klubov do knjižnic. Šiška pa je moje domače okolje, kjer se počutim najbolj udobno. Rada imam tudi Fužine, kjer je včasih živel fant, a tja zdaj zahajam še zelo redko, saj mi je precej od rok.«

Kdaj ste se nazadnje povzpeli na Rožnik? 

»Pred kakšnima dvema tednoma. Najbrž ta odgovor ne bi bil tak, kot je, če se ne bi z novim letom (spet) odločila, da se bom malo več rekreirala, Rožnik pa je za to pač najbolj pripraven, ker je tudi relativno blizu mojega doma.«

Kam v Ljubljani najraje greste na topel napitek, kam jesti in kam na sladoled? 

»Na topel napitek v slaščičarno Zvezda ali Teta Frida v Aleji, v Lokus bar ali Pritličje, zadnje čase tudi Lana's Corner, jest v gostilno Žibert v Šentvidu ali do Vita Maccheronija v BTC, na sladoled pa v Gelaterio Romantika.«

Če bi morali narediti fotografijo za razglednico Ljubljane, kje bi jo naredili?

»Na koseškem bajerju pozimi in na Eipprovi poleti.«

Je Ljubljana najlepše mesto? 

»Stvar okusa – ker sem nanjo zelo navezana, težko odgovorim objektivno.«

Če ne bi mogli živeti v Ljubljani, kje bi želeli živeti?

»Nekje na Krasu.«

Katera je vaša omiljena oblika prevoza po Ljubljani? 

»Avto, na žalost.«

Kdo je za vas ikona Ljubljane? 

»Elza Budau.«

Katerega znanega Slovenca največkrat srečate na ljubljanskih ulicah? 

»Zadnje čase Boruta Pahorja.«

Vas ljudje v Ljubljani pogosto prepoznajo in ogovorijo? 

»Tisti, s katerimi se poznamo, seveda (čeprav jih včasih spregledam, ker sem napol slepa); da bi do mene prišel kdo, ki ga ne poznam, a spremlja moje delo, se mi je pa mogoče zgodilo vsega skupaj kakšne trikrat, štirikrat.«

Kateri je najlepši spomin, ki vas veže na Ljubljano? 

»Preveč jih je, mogoče jutro po maturantskem plesu: po končanem afterju na Gospodarskem razstavišču se nam z nekaj sošolci še ni šlo domov, zato smo se peš odpravili v center, ki se je takrat ravno prebujal, čakat, da se odprejo prvi lokali ... takrat je po zaslugi prijateljice in sošolke Mance, nadarjene za fotografijo, nastala ena mojih najljubših fotografij kadarkoli, na kateri nas kakih deset sošolk in sošolcev, vseh zmačkanih in v svečanih toaletah, sedi na klopci sredi Tromostovja, za nami pa se prebuja sončni vzhod.«