V času naraščajočih pričakovanj, negotovosti in vse hitrejšega tempa dela je skrb za duševno zdravje postala nujnost, ne izbira.
V ospredje prihajajo vprašanja, ki so bila dolgo potisnjena v ozadje: kako preprečiti izgorelost, kako graditi varno in podporno delovno okolje ter kako prepoznati in nasloviti stiske, o katerih pogosto molčimo.
Tem vprašanjem se bo 21. maja v Cankarjevem domu posvetila dobrodelna konferenca MEN-TAL, ki bo združila podjetnike, managerje, zaposlene in strokovnjake s področja duševnega zdravja.
Komu je namenjen dogodek?
Vsem, ki razumejo, da je duševno zdravje temelj uspešnega in zdravega delovnega okolja. Podjetnikom in vodjem, ki vsakodnevno nosijo breme odgovornosti in s tem tudi pritisk odločanja. Strokovnjakom za kadre, ki imajo ključno vlogo pri prepoznavanju in naslavljanju duševnih stisk znotraj organizacij. In nenazadnje vsem posameznikom, ki jih zanima, kako duševno zdravje vpliva na delovno uspešnost, odnose in dolgoročno kakovost življenja.
Med govorci, ki se bodo zvrstili skozi dan v okviru različnih tematik, bo tudi prof. dr. Eva Boštjančič, priznana psihologinja in redna profesorica na Filozofski fakulteti v Ljubljani, ki se že vrsto let posveča psihologiji dela in organizacije.
Z njo smo spregovorili o izgorelosti, vplivu primarne družine na občutek lastne vrednosti in o tem, zakaj številni moški še vedno iščejo potrditev, identiteto in smisel v delu – tudi takrat, ko jih to pelje na rob.
Zakaj ste se odločili za sodelovanje na konferenci MEN-TAL? Kaj vas je nagovorilo?
»To, da razpira pomembne teme, ki so še vedno tabuizirane, pa ne bi smele biti. So namreč spremljevalec našega vsakdana. Takšne iniciative kot je MEN-TAL so nujne, da 'razbijamo' tišino in predsodke o duševnem zdravju na splošno, še posebej pa v delovnem okolju, kjer se (z)lomi marsikateri človek.«
Tema okrogle mize, na kateri boste sodelovali, je izgorelost. Danes ta izraz pogosto uporabljamo kar vsepovprek. Kaj je definicija izgorelosti?
»Izraz se dandanes res zlorablja. Postalo je moderno, da si izgorel, a ko enkrat spoznaš definicijo ali pa to izkušnjo doživiš na lastni koži, vidiš, da gre za zelo resno zdravstveno stanje. Če nas doleti, okrevanje lahko traja od šest do 24 mesecev.
Izgorelost je sicer popolna čustvena in fizična izčrpanost. Kaže se kot praznina v mislih, odtujenost od ljudi, pogosto pa ne izhaja iz preobremenjenosti z delom, ampak iz notranjega konflikta, ki ga posameznik dlje časa ne zmore razrešiti.
Izgori lahko vsak, a raziskave kažejo, da so bolj ranljivi izjemno odgovorni, manj samozavestni, zelo natančni ljudje, predvsem pa tisti, ki težko prosijo za pomoč.«
Kaj naj bo prvi korak, če pri sebi začutimo znake izgorelosti? Kaj storiti?
»Običajno izgorelost postane očitna šele ob adrenalnem zlomu, kar je nenadna, huda izguba energije. Še včeraj smo normalno delovali, danes pa ne zmoremo več niti do tuša ali pa prebrati nekega sestavka, pri čemer ne vemo, kaj sploh smo prebrali. Prvi korak je, da si postavimo vprašanje: kaj se dogaja z menoj? Ampak to je lažje reči kot narediti. Zato je ključno, da si poiščemo pomoč.«
Kakšno pomoč svetujete? Kje začeti?
»Lahko začnemo pri osebnem zdravniku, ki pomaga izločiti fizične vzroke slabega počutja. Če gre res za izgorelost, si omislimo psihološko svetovanje ali terapevtsko podporo. Zakaj? Ker si bomo v aktunem stanju izgorelosti težko pomagali sami. Da bi premagali to bolezen, je treba naslavljati lastne vzorce, vedenja, vrednote in prepričanja, to, kar smo gradili vse življenje in se nam je do zdaj zelo povsem naravno, normalno.
Soočiti se z izgorelostjo oziroma izstopiti iz nje, pomeni spreminjati svojo osebnostno strukturo. To pa je tek na dolge proge.
Seveda poznam tudi ljudi, ki so si pomagali sami. Začeli so bolje skrbeti zase; spali so več kot pet ur na noč, se začeli redno gibati, nekaterim je pomagala zamenjava službe, s čimer so preprečili, da bi do adrenalnega zloma sploh prišlo.«
Kakšno vlogo ima organizacijska kultura pri preprečevanju izgorelosti? Kaj jo naredi toksično?
»Ko ne najdemo smisla v tem, kar počnemo.
Ne gre toliko za kulturo kot za odnose. Toksičnost se pokaže v medosebnih odnosih, ko si ne pogledamo v oči, ko ni prave komunikacije, ko se ne slišimo. Ali pa gre za zahteve, ki jih ne moremo ali si jih ne želimo uresničiti. Pomembno je, da se tudi na delovnih mestih pogovarjamo o posledicah takih odnosov.«
Kaj se je po vašem mnenju najbolj spremenilo pri duševnem počutju zaposlenih v zadnjih letih? Katere spremembe opažate kot ključne?
»Naj omenim pozitiven premik, ki je posledica pomanjkanja delovne sile. Da bi zadržali kader oziroma preprečili, da zaposleni zapuščajo svoja delovna mesta, je bilo treba začeti razmišljati o njihovem počutju. Delodajalci so se tako morali bolj osredotočiti na kakovost odnosov, dobro komunikacijo, možnosti koriščenja dopusta, kadar ga posameznik potrebuje ...
Seveda pa ne more breme duševnega zdravja zaposlenega sloneti samo na delodajalcu.
To je angažma vsakega posameznika. Od delodajalcev pogosto pričakujemo preveč. Niso psihologi, terapevti, lahko pa so osveščeni in ustvarjajo prostor za pogovor.«
Zakaj so moški v poslovnem svetu pogosto še posebej ogroženi, ko gre za mentalno zdravje? Kako jih lahko bolje dosežemo?
»Dogajajo se velike transformacije; ženske danes nadomeščamo zavzemanje vlog, za katere smo bile dolgo prikrajšane. Smo mame, partnerice, hčerke, prijateljice, poslovne ženske. Moški jih imajo običajno manj. In več vlog pomeni več opornih točk. Če ena odpove, se nasloniš na drugo.
Gre pa tudi za iskanje potrditve. V preteklih generacijah, zlasti pri X in Y, so bili očetje pogosto odsotni. Tudi kadar so bili fizično prisotni, so bili čustveno nedosegljivi svojim sinovom. Vsak moški pa poleg ljubeče mame potrebuje tudi očeta, njegovo pozornost, roko.
Če potrditve od njega v otroštvu ne dobi, jo pogosto išče v službi. In če je ne dobi niti tam, nastopi najprej 'lakota' po priznanju, kasneje stres, dolgoročno lahko tudi izgorelost.«
Katere konkretne prakse bi priporočili podjetjem, ki si iskreno želijo ustvariti okolje, ki podpira duševno zdravje zaposlenih?
»Ko podjetja resnično želijo ustvariti okolje, ki podpira duševno zdravje zaposlenih, je ključno, da začnejo z zgledom. Vodstvo mora biti tisto, ki aktivno podpira duševno zdravje, saj bo le tako ustvarilo kulturo, kjer so ti izzivi prepoznani in sprejeti. Ena delavnica, sicer koristna, ne bo rešila ničesar. To je le prvi korak k ozaveščanju, ki pa mora biti podprt z dolgoročnimi prizadevanji.
Duševno zdravje je ključni del delovnega okolja, ni pa edini. Delodajalci se vsak dan soočajo z različnimi izzivi, vendar če se odločijo vlagati v odnose z zaposlenimi ter zagotavljati podporo, bodo dolgoročno ustvarili bolj zdravo, produktivno in srečno delovno okolje. To vključuje tako spodbujanje dobrih medosebnih odnosov, kot tudi omogočanje prožnosti pri delu in zagotavljanje pomoči v težkih trenutkih.«
Če bi lahko uvedli eno sistemsko spremembo na področju duševnega zdravja v delovnem okolju, kaj bi bilo to?
»Vzpostavila bi zaupno točko – telefonsko linijo ali konkretno osebo, h kateri bi lahko zaposleni kadar koli pristopili, ko jim je hudo, so v stiski.«
Starejše novice
