David Gilmour na Hrvaškem

Vsak slovenski ljubitelji rock spektaklov je v 2015 imel na vrhu seznama želja obisk dveh koncertnih atrakcij, ki ju nismo gostili pri nas, sta pa se ustavili pri sosedih. AC/DC so maja na dirkališču Zeltweg s svojim naelektrenim rock ‘n’ rollom postavili rekord obiskanosti open air dogodka v Avstriji: poslušalo jih je 107.000 fenov, več kot 15.000 jih je prišlo iz Slovenije. Drugi vrhunec koncertne ponudbe je bil veliko bolj butičen in ekskluziven: David Gilmour, kitara in žametni (so)vokal legendarnih Pink Floyd je začenjal svetovno turnejo z nastopom v rimskem amfiteatru v Pulju pred le 6000 obiskovalci. Premierni nastop v enem najbolj prepoznavnih svetovnih prizorišč je tako završal med privrženci Pink Floyd, da so vstopnice dosegale vrtoglave zneske na preprodajalskih straneh - nič čudnega, saj so v redni prodaji zmanjkale v 10 minutah.

Gilmour je na desetih evropskih koncertih v šestih mestih promoviral album Rattle That Lock, s katerim je slab teden po puljskem koncertu posegel po vrhovih večine prodajnih lestivic na obeh straneh Atlantika. Ležerni album sicer nihče od njegovih dolgoletnih poslušalcev ne bo uvrstil na vrh diskografije, na kateri je Gilmour igral kitaro in pel, a je plošča vključevala dovolj “pinkfloydovske” mehke ambientalnosti, da se je na odru zlila s starejšim repertoarjem zaradi katerega so v Pulj prispeli feni iz vseh kotičkov sveta.

Koncert je upravičil pričakovanja tako izvedbeno - nihče, razen mogoče Jeffa Becka, ne igra tako mehko kitare kot Gilmour - kot produkcijsko. Ob pričakovano brezhibni zvočni sliki je na veselje mnogih na glasbeniki dominiral krožni ekran, obvezni ikonografski del koncertne ikonografije Pink Floyd že od začetka sedemdesetih naprej. Občasne spodrsljaje (vseeno je šlo za prvi koncert turneje pred mnoštvom medijev; celo BBC je poslal novinarsko ekipo pripravit tv prispevek) tisti večer ni bilo opaziti, vsi s(m)o bili preveč razburjeni, da smo tam. Šele naknadno poslušanje avdio posnetkov je osvetlilo koliko fines se je izpililo v par nadaljnih nastopih.

Repertoar se je prelival od promoviranja aktualne Rattle That Lock s sedmimi skladbami, sladkorčkoma za dolgoletne orto fene (akustična Fat Old Sun in »freak out trip« Astronomy Domine), do pričakovanih klasik nekdanjega matičnega benda, kot so Shine on You Crazy Diamond, Wish You Were Here, Money, High Hopes, Time, vse do zaključne Comfortably Numb, pri kateri je s podaljšano solažo samo potrdil, zakaj klasiko z albuma The Wall (1979) najdemo pri vrhu različnih lestvic skladb z najboljšim kitarskim solom - ali pa pogosto čisto na vrhu. 

Gilmour v Areni je bil tisto, kar njegov nekdanji soborec Roger Waters ni - neteatralen, apolitičen in izjemno muzikaličen. Del tiste sestavine, ki je v seštevku tvorila to, kar so Pink Floyd v svojih najboljših letih bili - večna klasika rocka 20.stoletja, ki jo znova in znova odkrivajo mlade generacije glasbenih entuzijastov.

foto: Mimi Inhof