Na RTV Slovenija jutri, 11. marca, prihaja nova mladinska dokumentarna serija Good Game, ki bo gledalce popeljala v vznemirljivi svet videoiger. Pred premiero prve epizode smo poklepetali z njenim voditeljem, gejmerjem Rokom Gumzejem.
Kot so o novi seriji zapisali pri RTV Slovenija, je GG – GOOD GAME serija, v kateri bodo igričarji skušali prepričati skeptike, da je igranje videoiger legitimna prostočasna izbira, če se le držimo določenih pravil.
V prvi epizodi serije bo gost raper Nipke, ki ga bo k igranju svoje najljubše igre povabila e-športna psihologinja Nuša Klepec iz Centra pomoči pri prekomerni rabi interneta LOGOUT.
Vse oddaje bo vodil Rok Gumzej, navdušen gejmer in velik poznavalec videoiger. Gumzej je eden prvih slovenskih gejming youtuberjev, že deset let ustvarja slovenske Let's Play posnetke in v živo oddaja videoigre na svojem kanalu na YouTubu z imenom GamingBrlog.
Piše tudi videorecenzije in igričarske novice ter na TikToku podaja zanimive informacije o svetu videoiger. Že štiri leta kot svetovalec in predavatelj sodeluje tudi s Centrom pomoči pri prekomerni rabi interneta LOGOUT.
Preverite, kaj je o svoji strasti do videoiger in vodenju Good Game povedal za Ljubljanainfo.
Kako bi kot voditelj gledalcem predstavili novo dokumentarno mladinsko serijo Good Game?
»Na kratko je oddaja o videoigrah. Kako jih igramo, kako izgledajo, kdo jih igra in zakaj. V vsaki epizodi imamo eno gejming osebo, ki drugi ne-gejming osebi predstavi določeno video igro.
Skozi njune interakcije potem naslovimo različne igričarske stereotipe, dobimo kakšen nasvet, kako uravnoteženo igrati video igre in predvsem spoznamo ta digitalni svet, ki je mnogim lahko izredno tuj. V oddaji predstavimo tudi igričarski žargon in spoznamo različne kotičke slovenske igričarske kulture. Od ustvarjalec video iger, do e-športnikov in cosplayerjev.«
Je bilo vodenje za vas izziv?
»Vodenje te oddaje je bilo zame predvsem zabavno. Tako tisti deli, kjer so igralci učili igrati ne-igralce, kot tisti deli, kjer sem v studio lahko govoril o video igrah ali pa obiskal kakšen gejming dogodek za reportažo iz terena.
Izkušnje z nastopanjem pred kamero že imam od prej, saj sem dve sezoni na TVSLO1 vodil mladinsko oddajo Čist Zares, ob tem pa že mnogokrat pred kamero ustvarjal razne spletne YouTube video vsebine.
A če bi imel možnost potovati nazaj v čas in Roku izpred deset let predati informacijo, da bo enega dne na TV-ju njegova oddaja o video igrah, mi verjetno ne bi verjel. Potem bi ga pa verjetno najprej zanimalo, kako izgledajo igre v 2023. (smeh)«
Sami ste poznavalec videoiger, gejming youtuber, videorecenzent, kar pomeni, da temo poznate tudi s strokovnega vidika. Kako bi v 'vrednost' videoiger sami prepričali nekega starša oziroma kogarkoli, ki igričarstvo vidi samo kot zapravljanje časa?
»Neka mera odprtosti je tukaj seveda potrebna. Če nikoli nismo igrali video igre, se nam ta svet zdi izredno čuden - gledanje v zaslon in pritiskanje gumbov. A ta aktivnost igralcem predstavlja veliko več. Kjer nekdo mogoče vidi zapravljanje časa, dolgčas, neaktivnost, brezglavo nasilje, igralci vidijo sodelovanje, razmišljanje, izziv, tekmovanje in odklop od vsakodnevnih skrbi.
Mnogim igralcem, ki se izven zaslona soočajo z različnimi težavami (težave v šoli, pomanjkanje prijateljskih odnosov, konflikti doma) je lahko video igralsko okolje edino okolje, kjer dobijo potrditev, da so v nečem dobri. Drugim je mogoče okolje za socialni stik.
Motivacije za igranje so različne in videti vrednost v video igrah pomeni tudi to, da razumemo, da je svet video igre izredno širok. Ni samo streljanje, so igre z zgodbami in nauki, igre, ki zahtevajo logično sklepanje in vztrajnost.
Najboljši način za prikaz video igralskega sveta je praktičen. Poprijeti za kontroler in zagnali igre kot so Journey, What Remains of Edith Finch ali Gone Home, igre brez nasilja, ki naslavljajo človeške tematike, kot so smrt, ljubezen, osamljenost, žalovanje, identiteta, odraščanje …
Stvar je v tem, da je svet video iger hitro stereotipno zaznamovan z igrami streljanja in nasilja, obstaja pa celo morje iger, ki ponujajo veliko več. Kot imamo akcijske filme, imamo tudi kvalitetne drame. Enako je v video igrah.«
Po drugi strani sodelujete s Centrom pomoči pri prekomerni rabi interneta LOGOUT. Ravno igranje videoiger je pogosto razlog za to, da mladostniki na internetu preživijo preveč časa. Mnogi v chatih, ki so sestavni del videoiger, razvijajo tudi tesnejša prijateljstva kot v realnem svetu. Kako to preprečiti oziroma kje je meja?
»Ljudje smo odnosna bitja in bomo naravno strmeli k vzpostavljanju stikov z drugimi ljudmi. Ko k temu dodamo dejstvo, da so interakcije ključen del večigralskih iger, saj moramo v njih sodelovati, hitro postane jasno, zakaj se digitalni odnosi lahko formirajo.
Večinoma današnji igralci tako ali tako igrajo s prijatelji, s katerimi se kasneje potem v živo srečajo na igrišču ali v šoli ali službi. V teh odnosih skupno igranje predstavlja nek bonus odnosu, nek dodaten hobi.
Moramo pa seveda biti previdni, kadar stike v živo začnemo zamenjevati z digitalnimi. Vseeno je digitalni stik bolj okrnjen, ker veliko neverbalne govorice ni prisotne, hitreje pa lahko pride tudi do stika z lažnimi profili.
Naš pogled na odnose preko spleta je odvisen od tega, kaj si od teh odnosov želimo. Če želimo zapolniti neko potrebo po intimnosti in bližini, bo to seveda težko izvedljivo, če pa želimo zgolj prostor, kjer se lahko med igranjem video iger pozabavamo s prijatelji, pa bo ta prostor za to popolnoma okej.
In pogosto pogovor ne ostane zgolj pri zabavnih temah, med igranjem se razvije tudi marsikatera debata, deljenje življenjskih izkušenj in tarnanje o vsakdanu.
Igranje potem postane v resnici aktivnost v ozadju, primarno pa se igralcem gre za stik. Mnogi danes uporabljajo spletna druženja tudi za čisto praktične namene, kot je skupno učenje ali pa samopomočne skupine. Kot pri vseh stvareh je poglavitno to, kako neko orodje uporabljamo in zakaj.
Če pa seveda opazimo, da je edini način, kako znamo navezovati stik, na spletu, ob tem pa imamo v sebi vseeno občutek osamljenosti in želje po tesnejših odnosih, pa je to seveda nekaj, kar moramo upoštevati in ustrezno nasloviti.
Pri moramo tudi razumeti, da je za določene osebe to lahko edini prijateljski stik, ki ga imajo in ne smemo nanj gledati kot na nepomembnega.
Oseba mogoče nima spretnosti, kako prijateljske stike navezati v živo in rabi tu veliko podpore. To, da bi te stike na grobo prekinili in onemogočali, zato ni nujno pravilen pristop. Raje jih nadgradimo s tem, da jih večkrat prestavimo v stik iz oči v oči.«
Kako razširjeno je po vaših ocenah igričarstvo v Sloveniji?
»Videoigre so že kar močan del naše vsakodnevne kulture, čeprav se mogoče ne zdi tako. Še posebej mobilne igre so danes izredno priljubljene in igrane med vsemi generacijami.
Igralci raznih iger iskanja besed, pokanja mehurčkov in grajenja različnih mest ali kmetij na telefonu se pogosto ne opišejo kot 'gejmerji', čeprav lahko v igro investirajo enako količino časa in znanja kot bolj tradicionalni igralci na računalniku in konzolah.«
Katere igre so najbolj priljubljene?
»V zadnjih letih so bile izredno priljubljene tako imenovane Battle Royal igre, kjer se igralci borijo med sabo dokler med vsemi začetnimi igralci ne ostane en zmagovalec.
Primer teh iger so Fortnite, Apex, Warzone in PUBG. Poleg teh so izredno priljubljene tudi kreativne igre, kjer ustvarjamo svojo zgodbo. Primer so igre Minecraft, Rust, Sons of the Forest in Roblox.
Zadnje čase pa se največ iger igra na telefonih: Diablo Immortal, Clash Royal, Brawlstars.
Poleg njih so tu še tekmovalne igre, kot so League of Legends, Rocket League, Valorant in Counter Strike: Global Offensive.
Vse te igre so načeloma večigralske ali pa imajo vgrajen vsaj neko večigralsko mehaniko, saj igralci danes izredno radi igrajo skupaj ali proti drug drugemu.
Med enoigralskimi igrami pa so trenutno igrane Elden Ring, Hogwart Legacy (nova Harry Potter igra) in kakšen Assasins Creed.«
Zakaj in kdaj je začela ta tematika zanimati vas, katera igra vas je prva pritegnila, katere ocenjujete kot presežne?
»Tematika me zanima že od malih nog, ko sem na starem računalniku moral vtipkati tekstovni ukaz, da je iz diskete prebralo igro.
Skozi leta me je ta medij vedno bolj pritegnil, saj je nekaj posebnega v tem, da lahko določeno zgodbo sam odigram, ne pa zgolj pasivno doživim skozi oči drugih, kot je to na primer v knjigah in filmih.
Kot igralec sem se potem vedno bolj umikal od 'mainstream' iger in igralske izkušnje iskal predvsem v bolj indie naslovih, ki so medij video iger izkoriščali veliko bolj eksperimentalno. To so igre, kot na primer Journey, Gone Home in Life is Strange, ki so pogosto označene kot 'walking simulator' (torej simulacija hoje), saj v njih ni streljanja ali akcije. Tudi ni pretiranega reševanja ugank ali interakcije z drugimi.
Gre bolj za igre, ki dajejo poudarek na zgodbo in odločitve, ki jih igralec sprejema.
Posebej mi je ostala v spominu igra Ether One, v kateri kot zdravnik odpotuješ v spomine pacientov z demenco in jih poskušaš sestaviti nazaj.
Na koncu igre pa izveš, da so v resnici spomini bili tvoji in pred smrtjo poskušaš sprejeti življenje, ki si ga živel.
Ker se igra močno dotika tudi tematik alkoholizma v družinah, nekaj, kar sem doživel tudi sam, mi je igranje predstavljalo kar močno čustveno izkušnjo.
Igre torej niso samo zabava in akcija, so lahko tudi izjemen medij za pripovedovanje zgodb. Posledično zelo rad pokažem tovrstne igre osebam, ki iger nikoli niso igrale. Ljudje so pogosto pozitivno presenečeni, kaj video igre lahko ponudijo, ko sem jim te enkrat predstavijo na ustrezen način.«
Kaj sicer še radi počnete v prostem času?
»Zadnjega pol leta sem kar nekaj prepotoval - Irska, Danska, Tajvan - sedaj pa doma dajem največ energije v kreativne projekte. Izdelava videov in tekstov, streamanje, trenutno izdelujem tudi eno sobo pobega. Predvsem pa v prostem času rad igram namizni tenis, šah in redno tudi nogomet.
Moj bralni projekt trenutno pa je prebijanje skozi obsežno zbirko stripov knjižnice Otona Župančiča. Požiram te vizualne zgodbe, ki so ravno tako medij, ki je mnogokrat vzet premalo resno. Aja, pa zelo rad dobro jem. Punca izjemno dobro kuha, tako da pišem recenzije njene hrane na svojem Instagram profilu @kajmileakuha.
Poleg seveda igranja video iger. Te pa pridejo na vrsto potem zvečer za kakšno uro ali dve. (smeh)«