Srbijo je včeraj pretresel smrtonosni napad na osnovni šoli v središču Beograda, v katerem je 13-letni učenec z očetovo pištolo ubil osem učencev in varnostnika ter ranil še sedem ljudi.
V luči grozljivega dogajanja, je na družbenem omrežju Facebook zaokrožil zapis Mariborčana Boštjana Doriča, ki se je odločil, da bo razkril svojo zgodbo.
Ta se je začela novembra lani, ko je učiteljica do njegovega otroka v šoli postala nepravična in poniževalna.
Po nekaj negativnih ocenah in težavah sta z ženo zahtevala sestanek z učiteljico in specialno pedagoginjo, vendar ju je učiteljica žaljivo zavrnila.
»Poglejte, otrok mora razumet, znat, bit samostojen, popravljal bo ocene le, če bom jaz tega mnenja, da lahko,« naj bi učiteljica povedala staršema.
Zaradi vedenja učiteljice so se proti učencu obrnili še sošolci
Ko sta se z ženo obrnila na starše sošolcev, da bi pomagali njunemu sinu pri pripravi na ustno ocenjevanje, je učiteljica še bolj izkazovala svojo nadmoč in pred razredom z neustreznim ustnim spraševanjem otroka popolnoma ponižala.
Kot je zapisal oče, so se proti sinu obrnili tudi nekateri sošolci, ki so ga zmerjali z žaljivkami, zaradi česar so o dogajanju obvestili tudi razredničarko, vendar se je dogajanje le še stopnjevalo.
Tako sta starša zahtevala sestanek z ravnateljem, podala pa sta tudi prijavo na inšpektorat za šolstvo, a sta učiteljica in specialna pedagoginja pred napovedanim nadzorom inšpektorata odšli na bolniški dopust.
Na sestanku z ravnateljem, ki je potekal brez učiteljice, so bili starši prepričevani, da dogajanja ne razumejo prav in da je način ocenjevanja, kot ga očitata, fikcija v njihovih glavah. Dogajanje je pripeljalo do tega, da je učiteljica kasneje odšla poučevat na drugo šolo.
Kakšen bi bil epilog zgodbe, če njun sin ne bi imel takšne podpore?
Oče otroka je zapisal, da je sin zaradi vsega dogajanja postajal vedno večja psihična razvalina. Prav tako se je počutil varno le doma, saj je bil izven varnega okolja izjemno prestrašen, zato so pogosto odpovedali obiske in se izogibali druženju s prijatelji.
Starši so se zavedali, da morajo svojega otroka podpirati in mu verjeti ter zaupati. Kot je zapisal Boštjan, je bila rešitev situacije težka in dolgotrajna, a sta se z ženo odločila, da izstopijo iz šole in zamenjajo okolje, da bi njun sin čim prej pozabil na krivice, ki so se mu dogajale.
Čeprav se zavedata, da ni konec in krivice ne bodo tako hitro pozabljene, sta z ženo naredila vse, kar je bilo v njuni moči, da se dogajanje konča.
Kljub temu so se v tej situaciji počutili osamljene, zaradi česar se je oče otroka odločil spregovoriti. Ob tem pa se sprašuje, kakšen bi bil epilog zgodbe, če njun sin doma ne bi imel takšne podpore, kot jo je imel.
V besedilu je izpostavljeno tudi pomembno sporočilo. Staršem je namreč svetoval, naj iščejo najboljšo rešitev za svojega otroka in naj ne obsojajo otrok v stiski in njihovih družin.
Boštjanov iskreni zapis lahko v celoti preberete v njegovi spodnji objavi.
Starejše novice
