Stara Ljubljana bo dobila še lepšo podobo.
Kar nekaj starih stavb v stari Ljubljani so v preteklih letih že prenovili, tako zunaj kot znotraj, vztrajala je le propadajoča fasada rdeče stavbe, znane kot Pod trančo 2.
Stoji v križišču Cankarjevega nabrežja in ulice Pod trančo, zgoraj pa Mestnega in Starega trga in ima izjemno zgodovino.
Mestna občina Ljubljana je v okviru projekta Ljubljana moje mesto za prenovo fasade sicer v proračunu rezervirala sofinancerski delež že davnega leta 2004.
Dolgo se ni nič premaknilo zato, ker se solastniki hiše niso mogli dogovoriti, kako in kdaj se bodo lotili prenove velike stavbe.
Leta 2019 so poročali, da so izdelali konservatorski načrt in pripravljali projekt za pridobitev gradbenega dovoljenja za celovito rekonstrukcijo objekta.
V njem naj bi bilo okoli 30 hotelskih sob višje kategorije, v pritličju pa poslovni in trgovski lokali, o začetku prenove se je govorilo že konec leta 2019.
Zdaj je stavba obdana z gradbenim odrom, dela pa so se, kot je videti in slišati, že pričela.
Sodeč po tabli bo v obnovljeni stavbi nov hotel.
Prvotno zbirališče Ljubljančanov
Ulica Pod Trančo je eden najstarejših predelov Ljubljane.
Do 15. stoletja je ob hišah potekalo mestno obzidje, del obzidja pa je celo vzidanega v hišo Pod Trančo 2.
Tam je bilo tudi prvo zbirališče, vsaj od leta leta 1280, ko se prvič omenja pečat mesta Ljubljane.
Skupnost ljubljanskih meščanov je najkasneje od takrat obstajala kot pravna oseba, prvotno zbirališče komune pa je bilo v hiši, ki je nad velikim obokom stala nad današnjo ulico Pod trančo – na mestu torej, kjer so se na podaljšku Čevljarskega mostu, ki je vodil na Novi trg, in v bližini vrat, ki so vodila iz Mesta na Stari trg, stikali vsi trije predeli Ljubljane.
Ta najstarejša ljubljanska mestna hiša se leta 1406 omenja kot 'kamawn', komuna, kasneje, ko je bila leta 1484 na Mestnem trgu zgrajena nova mestna hiša, pa je postala mestni zapor.
Od tod tudi izraz tranča, ki je poslovenjen nemški izraz za zapor.
Namakanje goljufivih pekov
Poročajo pa tudi, da je bila tam mestna pekarna, tam pa so tudi namakali goljufive peke.
Srednji vek je zaznamovalo ljudsko vraževerje in sramotenje in kaznovanje v javnosti, tudi v Ljubljani.
Preberemo lahko, da je 'mestna kruharna' delovala ob bregu Ljubljanice, pod Trančo.
Cena kruha se v tistih časih ni spreminjala. Če se je podražilo žito, se je ustrezno zmanjšal hlebec, cena pa je ostala enaka.
Ustreznost teže hlebcev so vsak teden preverjali tržni nadzorniki in dali stehtati štruce.
Če so odkrili prelahke hlebce, so peka oglobili.
Ob drugem prekršku je moral isti pek več ur presedeti na sramotilni klopi pred kruharno.
Če tudi to ni pomagalo, so peka ob mostu v posebni košari potapljali v Ljubljanico.
