15 kandidatov, en županski stolček. Kdo bo najbolj prepričal Ljubljančanke in Ljubljančane? Soočamo mnenja županskih kandidatov.
Uradna volilna kampanja, ki se je začela 15. oktobra, je v polnem teku. V 212 občinah bodo 15. novembra volivci odločali, kdo bo v prihodnjih štirih letih krojil občinsko politiko.
Med 12 mestnimi občinami je največ zanimanja za županski stolček v Ljubljani, ki si ga želi voditi 15 kandidatov.
Zoran Janković kandidira za sedmi mandat, sam pravi, da zadnji. Aktualnega župana bo izzvalo kar 14 protikandidatov. Med resnejšimi tekmeci bodo zagotovo nekdanji predsednik vlade Anton Rop (Ljubljana smo vsi), nekdanja ministra Luka Mesec (Levica) in Klemen Boštjančič (Gibanje Svoboda) ter mestni svetniki Aleš Primc (Glas za otroke in družine), Mojca Sojar (NSi in Fokus) in Jasmin Feratović (Piratska stranka Slovenije).
V boj za županski stolček se podajajo tudi Matjaž Tomlje (Resnica), Apolonija Simon (Vesna – zelena stranka), Marko Koprivc (SD), Aleksandar Repić, Izidor Predan (Krščansko-socialna unija), Gregor Novak (Prerod), Kajetan Bajt (Zeleni Slovenije) in Aleš Vrhovec (SDS)
V uredništvu Ljubljanainfo smo vsem ljubljanskim kandidatom poslali ista vprašanja in jim tako dali možnost, da bralcem podrobneje predstavijo svoja stališča in prizadevanja.
V nadaljevanju objavljamo njihove odgovore na vprašanje, ki se glasi: Kdaj ste se nazadnje peljali z mestnim avtobusom, iskali parkirno mesto ali se v prometni konici s kolesom oziroma peš odpravili čez Ljubljano? Kam ste šli, koliko časa je trajala pot in kaj vas je najbolj zmotilo?
Odgovore županskih kandidatov objavljamo v nadaljevanju tega prispevka. Na naša vprašanja se je odzvalo pet kandidatov.
Pri vrstnem redu odgovorov smo upoštevali razpored kandidatov na glasovnicah za lokalne volitve.
Aleš Primc (Glas za otroke in družine):
»Z avtobusom se peljem samo, če se mi ne mudi. Sicer se na krajših razdaljah peljem s kolesom. Ljubljana je sploh čudovito mesto za kolo, ker razdalje res niso velike. Vsak dan sem na terenu med ljudmi in se soočam s prometnim kaosom. Najbolj me moti, da trenutna mestna oblast nima nobene prometne vizije, ampak uvaja le parkirni teror in kazni, medtem ko ob vsakem večjem dežju podvozi poplavijo in zablokirajo celotno mesto. Invalidi na vozičkih in starejši ljudje se zaradi visokih robnikov, uničenih pločnikov in slabih avtobusnih povezav sploh ne morejo normalno premikati po mestu.«
Zoran Janković (Lista Zorana Jankovića):
»Nazadnje sem se z avtobusom zapeljal 22. septembra, na dan brez avtomobila. S kolesom se ne vozim, po središču mesta pa se praviloma premikam peš. Takrat srečujem veliko meščank in meščanov, ki me kar na ulici pocukajo za rokov in če imajo kakšno težavo, jo rešimo na licu mesta, če se le da. Kot župan imam na razpolago voznika, ki me pelje po službenih opravkih zunaj mestnega središča, velikokrat pa se peljem tudi sam, največkrat ob vikendih na oglede projektov. Tudi promet sem že usmerjal, ko se je zaradi nestrpnih voznikov, ki ne upoštevajo prometnih predpisov in zapeljejo čez rdečo v križišče, ves promet ustavil. Skratka, zmeraj sem pozoren na okolico in zmeraj v službi mesta.«
Anton Rop (Ljubljana smo vsi):
»Vsak delovni dan se iz Gamelj najprej odpeljem do osnovne šole svoje hčerke, nato pa do našega volilnega štaba v središču Ljubljane. Za pot potrebujem najmanj pol ure, v prometnih konicah tudi več. Najbolj me moti nepredvidljivost. Ne gre samo za to, koliko časa traja vožnja, temveč za to, da pogosto ne veš, koliko časa bo trajala. Zato moraš za vsak sestanek ali drugo obveznost predvideti dodatno časovno rezervo. Ko sem v središču Ljubljane, se med opravki pogosto odpravim peš, saj je to na krajših razdaljah hitreje kot z avtomobilom. Težava nastane pri povezavah med različnimi deli mesta in z oddaljenimi naselji, kjer javni prevoz pogosto ni dovolj hitra ali praktična alternativa.
Prometnih zastojev ne bomo rešili zgolj s širjenjem cest. Če javni prevoz ni dovolj hiter, pogost in zanesljiv, bodo ljudje še naprej uporabljali avtomobile. Ljudem ne moremo očitati, da uporabljajo avtomobil, če jim mesto ne zagotovi uporabne alternative. Zato bi uvedel sodobnejše upravljanje prometnih tokov, izboljšal prednost avtobusov v križiščih, uredil učinkovite prestopne točke in razvijal sistem parkirišč P+R. Ob tem potrebujemo prometne koridorje, ki bodo javnemu prevozu omogočali, da ne bo obstal v istih zastojih kot avtomobili.
Prometno politiko bi presojal po zelo konkretnem merilu: koliko časa ljudem prihranimo na njihovih vsakodnevnih poteh. Če posameznik zaradi neučinkovitega prometa izgubi dodatne pol ure na delovni dan, je to približno deset ur na mesec. Deset ur, ki bi jih lahko preživel z družino ali počel nekaj, kar ga veseli. Promet ni sam sebi namen. Njegova naloga je, da ljudem omogoči mobilnost, ne da jim jemlje čas.«
Gregor Novak (Prerod):
»Z mestnim avtobusom se peljem večkrat in sicer na progi 14, kjer me lahko pogosto srečate. Izkušnja z mestnim avtobusom so zadovoljive, vendar pa ni niso takšne kot bi si jaz želel. Prevečkrat se zgodi, da je sedež v mestnem avtobusu, enak sedežu v avtu, ki stoji oz. oba stojita v kolonah, ki se vijejo skozi celotno Ljubljano, še posebno v jutranjih urah, popoldanskih urah, ko se vračamo iz služb, še posebno moreče je to v zimskih in jesenskih mesecih, kjer praktično ljudje odidemo od doma 'po temi' in se vrnemo 'po temi'. Problem neučinkovitega javnega prevoza je v izgubi časa, ki ga porabimo, da pridemo ali na delo, ali domov, ali v šolo po otroke, ali v vrtec, do zdravnika itd…
Moja pot z mestnim avtobusom je pot iz Brda v Bežigrad, kjer delam v odvetniški pisarni, in tudi pot domov. Pogosto, če ne skoraj vedno ta pot traja predolgo, tudi 40 minut in več, ob tem da ni nobenih izjemnih okoliščin na cesti. Slabe izkušnje so tudi po zaključku delovnega dneva, kjer e zaradi gneče v prometu, čas čakanja na mestni avtobus še bistveno podaljša, kar v današnjih časih in tempu v Ljubljani predstavlja kar močno frustracijo vsem meščanom, na eni strani tistim, ki v avtih čakajo v kolonah, kot tistim, ki čakajo na sedežih v avtobusih, in tudi tistim, ki zaradi kolon čakajo na avtobusni postaji, da pride njihova 'številka'.
V času pomladi in poletja, pa se pogosto vozim s kolesom, ker s tem pridobim veliko več časa, sem hitrejši in mobilnejši, celo nabavil sem koli, ki ga lahko zložim v avto, da po potrebi kombiniram prevoz z avtom in kolesom.
Prav takšne vsakodnevne poti morajo biti merilo uspešnosti prometne politike. Želim, da bi bil avtobus zanesljiva izbira, kolesarske poti povezane in varne, hoja pa prijetna tudi zunaj središča. Ljudje potrebujejo uporabne možnosti, da lahko izberejo, kako se bodo odpravili po opravkih. Čas je danes zelo dragocen in merilo učinkovitosti je prav čas, ki ga porabimo za vsakodnevne poti.«
Luka Mesec (Levica):
»V Ljubljani 90 odstotkov časa kolesarim ali pešačim. Z avtobusom sem se nazadnje peljal prejšnji teden, z avtom pa v Polhograjsko hribovje v nedeljo.
Pri kolesarjenju, na mesto gledam predvsem kot kolesar, me najbolj moti napol urejena kolesarska infrastruktura. Kolesarske poti skačejo s pločnikov na ceste, ponekod pa jih sploh ni. Predvsem pa prepogosto postavljajo kolesarje in pešce v konflikt. S tega vidika se mi zdi nova ureditev Dalmatinove ulice, kjer se dnevno vozim, zelo neposrečena. Kolesarske poti so tam postavljene na pločnik in označene z bunkicami, kar je nevarno tako za pešce kot za kolesarje.«
