Marjan Pečar je tam pred 20 tisoč glavo množico slavil slovensko zmago na prestižnem mednarodnem tekmovanju.
Mnogi mlajši Ljubljančani ne vedo, da je inženir Stanko Bloudek, najbolj znan po mojstrskem delu, ki ga je opravil na planiški velikanki, kasneje postavil skakalnico v Ljubljani.
»Skakalnico smo v Ljubljani potrebovali, ker je bilo veliko zaledje mesta in je bilo takrat tudi še dovolj snega. Smučarski klub Enotnost jo je zgradil s tako imenovanim udarniškim delom v 50. letih,« je o nekdanji ljubljanski skakalnici v Šiški pred leti pripovedoval Aleš Guček, upokojeni arhitekt, smučar, nekdanji član kluba Enotnost in avtor številnih knjig ter člankov o smučanju.
Čeprav je športni objekt že izginil, ostanki na Šišenskem hribu še vedno ohranjajo njen spomin. Zapuščen opečnato-betonski stolp na vrhu hriba, ki ločuje Spodnjo Šiško od Mosteca, je zadnji preostanek Bloudkove konstrukcije iz leta 1954.
Skakalnico so postavili na nacionaliziranem Galetovem posestvu, sedež katerega je v še danes ohranjenem Galetovem gradu v Spodnji Šiški. Poimenovali so jo Skakalnica na Galetovem. Gre za 70-metrsko skakalnico, ki je v letih 1955 in 1961 gostila mednarodno tekmovanje v smučarskih skokih - Pokal Kongsberg. Na eni strani je skakalnica stala ob zidani konstrukciji, na drugi pa se je dvigala nad Vodnikovo cesto, kar ji je omogočala zapletena lesena konstrukcija.
V športnem smislu je skakalnica vrhunec doživela leta 1961, ko je tekmovanje in zmago slovenskega tekmovalca Marjana Pečarja pospremilo kar 20.000 obiskovalcev.
Visok let, nizek padec
Svet za telesno kulturo je s SK Enotnost in komisijo pri mestnem svetu leta 1966 sklenil odstraniti leseno konstrukcijo, ki je bila predraga za vzdrževanje ali obnovo, in je bila zaradi propadanja nevarna mimoidočim.
Ob tem je bil eden od pomislekov, da je zgrešeno investicijo nesmiselno odstraniti zgolj zato, da bi se zaradi »nujne potrebe« zopet postavilo še eno tako.
V sedemdesetih letih je smučarsko skakalni klub Ilirija razmišljal o obnovitvi skakalnice in prekritju le te s plastično maso, vendar pa do realizacije načrtov nikoli ni prišlo.
Mogočne ostanke stolpa lahko vidimo in obiščemo še danes, čeprav so precej zaraščeni z visokimi drevesi. Izgubljeni so leseni deli skakalnice, notranje stopnišče in opečnata lupina z betonskimi podesti.
Dokončni izbris preprečili Ljubljančani
Ljubljanska občina je želela betonsko-opečnati stolp, edini ostanek skakalnice, ohraniti, vendar je ugotovila, da obnova tega nevarnega objekta ne bi bila smotrna, češ da je preveč dotrajan in nima kulturnozgodovinske vrednosti. O rušitvi so začeli razmišljati spomladi leta 2020, dokončno pa bi jo izpeljali marca 2021.
Rušenje je bilo kasneje ustavljeno zaradi obsežnih protestov domačinov, ki so nasprotovali popolni odstranitvi tega fascinantnega kosa zgodovine.
»Stolp ima med občani veliko sentimentalno vrednost, saj ohranja športni duh in spomin na Stanka Bloudka,« so spremembo odločitve pojasnili na občini.
