V Šiški bi se stvari lahko odvile povsem drugače ...
Jure Ogrin je policist mlajše generacije, ki je tretje leto zaposlen na Policijski postaji Šiška.
O tem, da se poda v ta poklic, ga je prepričala dinamika dela in dejstvo, da ima možnost neposredno pomagati ljudem.
»Prijavil sem se na razpis za prosto delovno mesto in bil sprejet. Do sedaj še nisem bil razočaran. Delo, ki ga opravljam, je zagotovo upravičilo moja pričakovanja,« je povedal sogovornik.
Trenutno opravlja širok spekter nalog, kot so spremljanje prometa, intervencije, ki jih klicatelji najavijo na intervencijsko številko 113 ali pa neposredno na šišensko policijsko postajo. »Policijsko delo je zelo raznoliko, vsak dan je drugačen,« pravi Ogrin in dodaja:
»Trudim se, da se kar najbolje pripravim na različne situacije, še posebej na tiste bolj zahtevne, saj je to del našega vsakdanjega delovnika,« so njegove besede.
Sogovornik opisuje enega izmed prelomnih dogodkov svoje kariere, ko je skupaj s sodelavcem rešil življenje Ljubljančanki:
»Tistega dne sva s kolegom patruljirala, ko sva preko radijske zveze slišala, da so druge policiste napotili na požar v enega od šišenskih blokov. Ker sva bila zelo blizu najavljene lokacije, sva se odločila, da greva tja tudi midva. Prispela sva prva in takoj ukrepala.«
Ko sta prispela do prizorišča, je bilo stanovanje v pritličju večstanovanjskega objekta, v katerem je zagorelo, zaklenjeno in zadimljeno.
»Sprva sva poskušala v goreče stanovanje vstopiti skozi vhodna vrata, vendar so bila zaklenjena. Nato sva preverila možnosti vstopa z zunanje strani. Odhitela sva na teraso in ocenila, da bova najhitreje dosegla cilj, če vstopiva skozi okno. Ko sva odmaknila rolete, sva videla dim, a več od tega ne,« dramatično dogajanje povzema Ogrin.
Ker so občani poročali, da je v stanovanju najverjetneje ena oseba, sta se odločila za odločen korak – z razbitjem okna sta vstopila v stanovanje.
»Pod njim sva na tleh zagledala negibno žensko srednjih let. Takoj sva jo pograbila in s skupnimi močmi spravila do okna ter ven. Takrat so prispeli tudi gasilci in skupaj smo žensko umaknili na varno,« pripoveduje policist.
Kljub hitremu in odločnemu ukrepanju sta se s kolegom nadihala dima, zato so jima reševalci priporočili zdravstveni pregled. »Z nama je bilo vse v redu, nisva potrebovala nadaljnje pomoči ali hospitalizacije,« pravi Jure.
Ob razmišljanju o dogodku policist poudari, kako zahtevno je bilo usklajevati skrb za lastno varnost in reševanje drugega človeka:
»Ko si kot policist soočen s takšno situacijo, imaš samo en cilj – rešiti sočloveka v stiski. Ko sva prišla do bloka, sem imel v mislih samo to, kako čim hitreje vstopiti v goreče stanovanje, preveriti, če je kdo v njem, in mu pomagati,« dodaja.
Čeprav takrat ni bilo strahu, se Ogrin po dogodku spomni, kako bi se stvari lahko razvile drugače:
»V tistem trenutku me ni bilo strah zase, vendar ko pomislim nazaj, me vseeno malo 'zmrazi', saj bi se lahko hitro tudi kaj zapletlo.«
Na koncu pogovora Ogrin poudari, da je občutek, ko rešiš življenje, nemogoče ubesediti: »Težko je opisati občutke, ki te prevevajo, ko veš, da si nekoga rešil gotove smrti. To je zelo globok, prijeten občutek,« je dejal.
»To, da smo pomagali, je najboljše priznanje, ki ga lahko dobiš v tem poklicu,« je povedal Ogrin.
Skupaj s kolegom Matjažem Vrečičem sta za to svoje dejanje prejela medaljo za hrabrost.
