Slikarka z zahtevno diagnozo prosi za pomoč.
Iz Ljubljane prihaja ganljiva zgodba 39-letne Maje, slikarke samoukinje, ki se že vrsto let spopada z eno najtežjih duševnih bolezni – shizofrenijo.
Zaradi nje in socialnega sistema, ki pogosto ne dohaja potreb najranljivejših, je prisiljena živeti na robu.
Realnost, s katero se sooča, je izjemno težka:
»Po tolikih letih boja in revščine sem se odločila, da začnem redno zbirati sredstva zase in za svojega najboljšega prijatelja, mačka Feliksa. Prvi razlog je, da sem shizofrenik, drugi pa, da sem umetnik.«
Shizofrenija je bolezen, ki posameznika pogosto porine na rob družbe, ugotavlja mlajša ženska.
»To ni lenoba. To je resno nevrološko stanje, ki bolnika onesposobi na številnih področjih – zaradi poškodovanih kognitivnih funkcij, nerednih vzorcev spanja, kronične tesnobe, nekaterih fobij in predvsem slabšega funkcioniranja,« razlaga Maja.
Prizadevala si je za invalidsko upokojitev, a kot je razložila na družbenih omrežjih, kjer dobrosrčne ljudi prosi za pomoč, so v Sloveniji pogoji za to izredno strogi.
Tako se je znašla v brezizhodnem položaju – ni dovolj 'bolna' za invalidsko upokojitev, a tudi ne dovolj 'zdrava', da bi lahko delala.
»Zdaj že deset let živim s približno 400 evri na mesec. To je znesek, s katerim človek ne more preživeti,« pravi.
Prizadeva si (za)služiti s slikanjem, ki je za Ljubljančanko tudi terapija, način, kako ohranja stik z realnostjo in dostojanstvom, a za preživetje to ne zadostuje.
Zato prosi javnost za pomoč. Ne samo zase, ampak tudi za mucka Feliksa, ki ji vsak dan daje občutek varnosti, topline in smisla. Donirate lahko tukaj.
»Nisem obupana, nisem žalostna. Samo utrujena sem. Verjamem, da ni sramotno prositi za pomoč,« je njen klic na pomoč.
Maja pojasnjuje, da bo zbrani denar najprej namenila osnovnim življenjskim stroškom: hrani, računu za mobilni telefon, stroškom stanovanja (voda, plin, elektrika), hrani in potrebščinam za mačka Feliksa (granule, mokra hrana, mačja stelja) ter cigaretam.
»To je samo osnovno,« pove.
Poleg osnovnega preživetja želi vlagati tudi v svoj dom, ki je dotrajan in seveda za slikanje potrebuje material.
Rada tudi peče, pogosto ob praznikih, kot sta božič ali velika noč. »Tudi to me sprošča in razveseljuje.«
To izpostavi
V svojem pismu, s katerim opisuje zahtevno situacijo in dobrodušno javnost prosi za pomoč, napiše tudi, da ji je v vseh teh letih finančno pomagalo ogromno prijateljev, znancev in sosedov.
Zelo si želi, da jim lahko vrnila, kar jim je dolžna.
»Sočutje, ki so mi ga izkazali, mi pomeni neizmerno veliko. Ostajajo ob meni, razumejo moj boj in mi nikoli ne obrnejo hrbta. To je nekaj, česar z besedami ne morem opisati.«
Maja poudarja še, da nima posojil, lizingov, bančnih limitov, ni v osebnem stečaju in skuša kljub težkemu življenjskemu položaju živeti odgovorno.
»Če bo od donacij ostalo kaj več, bo prva stvar to, da poplačam dolgove do tistih, ki so mi pomagali, ko je bilo najtežje,« je odkrita o svojih načrtih.
