Foto: Jure Banfi
Nina Katarina Bračko
Ned, 17.12.2023 13:51
Simon Šerbinek – gledališki igralec in lektor, ki je zaradi poskusa samomora pri triindvajsetih letih pristal na protezah kot obojestranski podkolenski amputiranec, a uporablja tudi invalidski voziček.

Gledališki igralec in lektor Simon Šerbinek iz Miklavža na Dravskem polju je pri triindvajsetih letih izgubil obe nogi pod kolenom. 

V predstavi Kriplov zagovor, ki jo je ustvaril v tandemu z režiserjem Matjažem Latinom in premierno na oder postavil januarja, je prvič javno spregovoril o tem, da je postal invalid zaradi poskusa samomora. Monodrama je jeseni dobila predzgodbo v knjižni obliki. V avtobiografskem romanu govori o človeku z duševnimi težavami in življenjem pred usodnim trenutkom. 

S Šerbinkom smo se pogovarjali o vzrokih, ki človeka pripeljejo do poskusa samomora, o življenju z invalidnostjo, o pomenu iskrenega pogovora in podpore družine ter o tem, ali so duševne in telesne bolezni v družbi še vedno stigmatizirane. Kot je povedal, si sam o vzroku njegove invalidnosti dolgo ni upal javno spregovoriti. 

Z romanom razčistil s svojo preteklostjo

Šerbinek je roman Življenje v podzavesti: Borec - dnevnik nekega strahopetca pisal okoli 20 let, in kot pravi, je ves čas čakal na neki trenutek v življenju, ko bi ga izdal. 

Društvo Ozara – nacionalno združenje za kakovost življenja ga je k temu spodbudilo že pred desetimi leti: »Ampak sem rekel, da še ni dokončan, da še potrebujem nekaj časa, da doživim neko zrelost. Zdaj, ko sem dočakal abrahama, se mi je zdelo, da moram s to svojo preteklostjo na neki način razčistiti.«

Gre za avtobiografski roman, a njegov avtor se je v romanu preimenoval v Alena. Od prvih bralcev romana je dobil zelo različne odzive: 

»Eni si ne morejo predstavljati, da sem kdaj bil tak človek. Da je ta Alen bil nekoč takšen, da danes živi neko drugo življenje, ki pa ni zdaj nekaj posebnega ali drugačnega od ostalih smrtnikov na svetu.«

Foto: Jure Banfi

»Življenje pred samomorom je bilo polno iskanja, tavanja«

Zakaj? To je tisto vprašanje, ki nas vse najbolj zanima, ko govorimo o poskusu samomora. Kakšno je bilo življenje, ki je nekoga pognalo do odločitve, da si poskusi vzeti življenje? 

»Življenje pred samomorom je bilo polno iskanja, tavanja, tudi žalosti,« razlaga Šerbinek: »Čeprav mi nič v življenju ni bilo težko in nisem doživel nobenih porazov. Prvi poraz je dejansko bil ta, da so mi na AGRFT povedali, da nisem najboljši igralec.«

Kaj je bil razlog za poskus samomora, se, kot pravi, ne da opisati v enem stavku: »Bilo je več vzrokov, posledic, cel kup nekih dogodkov se je zvrstil, preden je prišlo do te situacije.«

Včasih bi bilo dovolj, če bi človeka potrepljali po rami

Izpostavi, da je imel na sprejemnih izpitih za AGRFT odlomek iz drugega dela trilogije o Glembajevih – V agoniji, ki jo je napisal hrvaški pisatelj in dramatik Miroslav Krleža

V tem delu glavni junak govori o tem, kdaj človek poskusi narediti samomor: »In da bi bilo dovolj, če bi takrat tega človeka potrepljali po rami in mu rekli, pridi z mano na kavo, se bova pogovorila in boš na svet gledal drugače. To sem jaz imel na sprejemnih izpitih. Dejansko je to bil absurd, da se te besede takrat niso pojavile pred mano, da bi rekel, 'grem na kavico, prespim, jutri je nov dan in začnemo znova. In vsi ti problemi niso tako veliki, niso tako pomembni'.«

»Ampak glede na to, da sem bil mlad, neizkušen, zelo impulziven, emotiven, perfekcionist, sem pač v nekem trenutku naredil ta korak, ki pa se ga ni dalo več spremeniti,« razlaga. 

Po tej odločitvi se je bilo, kot pravi, treba odločiti: »Živeti do konca življenja v neki jajčki, odrezan od vsega sveta, ali pa se odločiti za življenje in slaviti življenje in reči 'življenje je tisto, ki mi je zdaj bilo podarjeno'.«

Pri triindvajsetih letih je Šerbinek ostal brez obeh nog pod kolenom in po tej izkušnji spremenil pogled na svet; od takrat je zanj vsak dan podarjen. A kot pravi, ni nujno, da doživiš tako hude stvari, da bi na svet gledal drugače: »Lahko tudi brez tega. Lahko tudi z eno čisto drugo izkušnjo, lahko s čisto enim drugim videnjem.«

»Življenje je treba ceniti, se boriti, da bi vsak dan znova začel in ga včasih tudi uživati. Včasih pa je treba tudi malo zobe stisniti, da gre kaj skozi.«

»Komedija«, ki razgali tudi gledalce

Roman je neke vrste predzgodba gledališke predstave Kriplov zagovor, ki na izviren način prikazuje igralčevo avtobiografsko zgodbo o rehabilitaciji in vključevanju invalidov v družbo. V predstavi, ki je podnaslovljena »komedija«, Šerbinek svojo osebno zgodbo predstavlja na na videz sproščen način in z veliko mero samoironije.

»Komedija je tragedija plus čas,« pravi: »Zdaj je minil nek določen čas od te nesreče in sam na nek način ironiziram to situacijo.« S črnim humorjem tako detabuizira teme, kot so invalidnost, diagnoze, duševne motnje. 

Po predstavi gledalci velikokrat pristopijo do Šerbinka in mu zaupajo svoje izkušnje z življenjem, situacije, ko jim je bilo težko: »Potem vidiš, da res vsak človek nosi nek svoj križ, neko težo in se mora s tem soočati. In če gleda eno tako predstavo, kot je Kriplov zagovor, ki je komedija v narekovajih, potem mu je lažje.«

Ker se v predstavi na nek način »norčuje« iz resnih in tabuiziranih tem, pravi, da se nekateri med predstavo težko smejijo, občutijo nelagodnost: »Nekateri so mi celo rekli, vi niste sebe razgalili v tej predstavi, vi ste nas razgalili.«

Video: Jure Banfi

»Če ti nimaš negativnega odnosa do ljudi, se po navadi to vrača«

Kako ljudje odreagirajo, ko vidijo osebo na invalidskem vozičku? Si upajo pristopiti, so v zadregi? »To je tudi eden od vidikov, ki jih predstavim v predstavi Kriplov zagovor. Kako je, ko grem na kopališče, ko se slečem, ko dam noge dol, ko igram košarko. Kako ljudje gledajo, se obrnejo stran, jim je nerodno, je njim težje ali je meni težje, ker sem tak, kot sem.«

Pove tudi svoje izkušnje iz kopališč, kjer si včasih ljudje niso upali pristopiti do njega in njegove žene, spraševali so, kaj se mu je zgodilo, kaj je z njim narobe. 

A kot pravi, je tega vedno manj: »Moram reči, da družba počasi napreduje, ampak še zmeraj se najdejo posamezniki. Načeloma so ljudje prijazni. Načeloma ljudje pomagajo.«

Dolgo časa si o poskusu samomora ni upal javno spregovoriti

Šerbinek si dolga časa ni upal javno spregovoriti, da je vzrok njegove invalidnosti poskus samomora: »Sem imel veliko intervjujev že in sem zmeraj rekel, da o tem ne bom govoril. Nisem bil pripravljen. Moral sem to predelati, velikokrat sem se tudi bal za svojo družino, da bodo zaradi tega stigmatizirani.«

Video: Jure Banfi

Kako so njegovo odločitev, da bo o tem spregovoril, sprejeli najbližji? »Dejansko sem imel dvome že med samo predstavo. Iti naprej, ne iti naprej. Dvakrat, trikrat sem mislil že prekiniti študij predstave. Z režiserjem sva se veliko pogovarjala. Potem sem se tudi doma veliko pogovarjal. Na koncu so mi tudi doma dali podporo in rekli, da me bodo spremljali na tej poti.«

»Pomaga, če imaš nekoga ob sebi. Najhujša je samota«

Kot invalid se Šerbinek sooča z določenimi gibalnimi ovirami, a pravi, da v zadnjih letih z družino tudi veliko potujejo in gre na letalo. Veliko je potoval tudi s košarko na vozičkih, ko je igral še za reprezentanco, in takrat je spoznal, da nekih konkretnih ovir ni.

»So manjše ovire, ampak vsi ljudje na svetu imamo kake težave, tegobe, s katerimi se težko soočamo. Nekateri se bojijo voziti v letalih, v dvigalih, strah jih je iti na neko potovanje, strah jih je iti na cesto, strah jih je izpostaviti se nekim zadevam. Jaz sem videl, da se dejansko lahko soočim z vsemi strahovi, čeprav ni zmeraj lahko,« je povedal. 

»Imam seveda težave, pomisleke, tremo, tudi včasih se doma potožim,« pravi in dodaja, da mu takrat žena reče, naj ne jamra toliko: »Tudi v predstavi rečem 'Rajši mi zašraufaj tisti šrauf, ki mi ga obljubljaš, ne pa da jamraš'. Tako da, to pomaga. Pomaga, če imaš nekoga ob sebi. Najhujša je samota.«

Foto: Jure Banfi

Nekaterih stvari se v življenju ne da razložiti 

Šerbinkovo življenje je dobilo nov smisel po rojstvu prvega otoka: »To pa je v bistvu nek taki čudež, ki se ga ne da opisati.« 

»Zdaj imava z ženo tri otroke. Otroci te naučijo potrpljenja, strpnosti, sodelovanja, otroci so tudi potem tvoje ogledalo. Pa nekdo, neka moč, neka energija, ki te sili k temu, da ti ves čas greš naprej, da ti ves čas skušaš preživeti, ves čas se skušaš boriti,« je dejal. 

A kot pravi, ne gre za to, da bi prav v rojstvu otroka vsi našli smisel: »Jaz govorim o tem, da vsak mora najti svojo formulo. Zame osebno je bila pač to neka formula, skozi katero sem osmislil svoje življenje.«

Je Maribor invalidom prijazno mesto? 

Šerbinek razlaga, da se je od takrat, ko je postal invalid, veliko spremenilo: »Ogromno klančin je, ki jih prej ni bilo, ogromno dostopnosti. Tudi sam sem sodeloval v komisiji za dostopnost kulturnih prireditev v letu 2012, ko je bil Maribor evropska prestolnica kulture. Lahko rečem, da se spreminja.«

Izpostavlja, da v primerjavi z nekaterimi evropskimi mesti zaostajamo predvsem na področju javnega prevoza. »Če se bo družba spremenila, je pa težko napovedati,« pravi. 

V čem se razlikujemo zdravi in 'nori'? 

Psiholog Aleksander Zadel je ob predstavitvi Šerbinkove knjige Življenje v podzavesti: Borec - dnevnik nekega strahopetca, ki je bila v Cankarjevem domu, omenil, da je razlika med zdravo osebnostjo in tisto, ki je patološka - bolezenska, da zdrava osebnost kontrolira tiste stvari, ki jih lahko. Patološka osebnost pa skuša kontrolirati tiste stvari, ki jih ne more. 

Ali kot je zapisal v spremni besedi knjige: »V čem se razlikujemo zdravi in 'nori'? Morda predvsem v tem, da se lahko 'nenori' kljub svoji nekonsistentnosti, nelogičnosti in bluzenjem obnašamo konsistentno, logično in družbeno sprejemljivo.«

Naj gre za vreme, ozvezdje, neke sile, nad katerimi nimamo nadzora ali pa usodne trenutke v življenju, ki se zgodijo in pridejo do nas in mi nad njimi nimamo nadzora. »Zdrava osebnost se zaradi tega ne bo obremenjevala, ker se bo zavedala, da nad nekaterimi zadevami nimaš nadzora,« pravi Šerbinek. 

»Se pravi, skušaš nadzorovati tiste stvari, ki jih lahko. To je lahko prehrana, način življenja, šport, skratka, gojenje zdravih odnosov in tako dalje,« dodaja: »To je v bistvu pomen, priznati svojo šibkost in krhkost ter iti naprej.«

Foto: Jure Banfi
Foto: Jure Banfi

Projekt »Odkrito na spletu« sofinancira Ministrstvo za kulturo Republike Slovenije.

Starejše novice