»Prijatelji me hecajo, da moram začeti izpolnjevati loto listke. A mislim, da sem svoj jackpot v življenju že dobil,« pravi v smehu, ko se pogovarjava iz postelje v Univerzitetnem kliničnem centru Ljubljana, ki bo še vsaj nekaj tednov njegov drugi dom.
Miro se je kot potnik akrobatskega letala težko poškodoval v nesreči, ko sta s pilotom Reinarjem Steinbergom strmoglavila na češkem podeželju med vračanjem z letalskega mitinga na Poljskem.
Steinberg nesreče ni preživel, Majcen jo je komaj. Med pogovorom sva poskušala osvetliti trenutke, ki so pripeljali do nesreče in načrte po rehabilitaciji.
Namig: Miro si želi čimprej znova vsesti v letalsko kabino.
46-letni Ljubljančan ima dve ljubezni: prva je koncertna fotografija, preko katere je na dveh koncertih sodeloval kot uradni fotograf legendarnih The Rolling Stones, druga pa vse mašine, ki letijo s krili.
Je licenciran pilot ultralahkih letal, ki ima ambicije, da bo nekoč sedel za volan velikih potniških letal. Seveda, se je ljubezen do letenja in fotografije prepletala, v pandemskem obdobju se je njegovo ljubiteljsko fotografiranje obrnilo skoraj izključno k letalstvu.
Tudi tistega usodnega vikenda je bil uradni fotograf akrobatske ekipe The Flying Bulls, ki je nastopila na letalskem šovu na Poljskem.
Zatemnitev na sončno nedeljo
V nedeljo, 20. junija, sta se letali »letečih bikov« vračali z mitinga Antidotum Airshow v Lezsnu proti domači bazi v Salzburgu.
Letalo T28B Trojan, v katerem je bil Miro s pilotom Rainerjem Steinbergerjem, je letelo v formaciji z letalom iste ekipe.
»Med letom sem naredil še nekaj fotografij, naredili smo nekaj formacij, vzdušje je bilo dobro,« se spominja. Uro pred nesrečo je na svojem Facebook profilu objavil neposredni video prenos leta iz pilotske kabine.
Kmalu zatem je član druge ekipe iz repne pozicije bombnika iz druge svetovne vojne, ki je letel pred njima, videl, kako se je Trojan naglo spustil proti tlem in nato naenkrat gost črni dim.
V hipu je prek intercoma obvestil posadko svojega letala in ta je poslala urgentni klic zračni kontroli.
Trk ob tla ga je vrgel 50 metrov od razbitine
Ko je Trojan trčil ob tla, ga je razbilo in trup se je končno ustavilo po 120 metrih drsenja po ravnici. Deli letala so bili razmerani v širokem radiju, mnogi so goreli.
Sreča v nesreči je bila, da se je tragedija zgodila na kmetijskih površinah in ne nad naseljenim področjem. Reševalci so prispeli na območje nesreče v pičlih desetih minutah, reševalci s helikopterjem so bili tam dvajset minut pozneje.
Fotografa so našli težko poškodovanega 50 metrov od razbitin. Silovit udarec ga je vrgel iz kabine. 54-letni Rainer Steinberg ni imel takšne sreče, padec je bil zanj smrtonosen.
Reševalci so ga prepeljali v Univerzitetno bolnišnico Kralowske Vinohrady. Poškodbe so bile hude: zlomljene roke in noge, prsti, zdrobljeno koleno, na več mestih zlomljena medenica in opekline tretje stopnje po 40 odstotkih telesa.
Na srečo opeklin in drugih poškodb na glavi ni utrpel.
»Verjetno me je pri tem rešila čelada,« pravi. Dali so ga v umetno komo in začeli z nujnimi operacijskimi posegi. Večino naslednjih tednov je preživel brez zavesti.
»Ne spomnim se ničesar, ne kako padava, ne zakaj, ne samega udarca,« pravi in nadaljuje: »Zadnji spomin je, kako letimo.«
Med dolgotrajnim okrevanjem pa se je spomnil zloveščega trenutka, ki ga še zdaj navdaja z grozo.
Krik, ki bo ostal z njim
V zadnjih tednih, odkar so ga zbudili iz umetne kome, je veliko premišljeval o tistem usodnem dnevu, a je v spominu zevala praznina.
»Nato se mi je v spomin priklical krik, ki ga še zdaj ne znam definirati. Ne vem, a je Rainer le zakričal ob spoznanju, kaj se bo zgodilo, ali je bila to le kletvica ali besede, namenjene meni. Zvenelo je strašljivo, ob zvoku pa ne morem priklicati slike, ostaja le krik v temi,« pravi.
Miro noče špekulirati, kaj je povzročilo nesrečo, saj se s tem ukvarja komisija, ki bo ugotovitve predstavila predvidoma spomladi. Mogoče je Steinberger izvedel tako imenovani sodček, luping, pri katerem se letalo zavrti okrog svoje osi v ozki spirali, a ob tem izgubil višino.
Morda sta letela prenizko za takšno akrobacijo. Morda je bilo kaj drugega. Odgovor bodo podali preiskovalci, za zdaj so to le ugibanja: »Že nekaj časa spremljam novice, ki se objavljajo na Češkem in na specializiranih portalih o letalstvu.«
Ujetnik hotela v Murski Soboti
Pri Univerzitetnem kliničnem centru Ljubljana so se ponudili, da ga prevzamejo v oskrbo, a so si oddahnili, ko so izvedeli, da ga na Češkem zdravi medicinsko osebje v eni najboljših bolnišnic v vzhodni Evropi.
V času kome, ko je njegovo telo mirovalo, so mu med drugim začeli presajati kožo s hrbta na močno opečene roke. Rane in poškodbe so se počasi regenerirale. Prestal je pet dolgotrajnih operacij.
V času »odsotnosti« je tudi um miroval v oglušujoči temi, le občasno so se pojavile sanje.
»Bizarno je, kako se um igra po svoje in meša neke podobe. Občasno sem prišel k zavesti in na sosednjih vratih je bila oznaka številke sobe. Številka mi je metamorfirala v podobo prijatelja Briana Rašića. Drugič sem se znašel ujet v hotelski sobi v Murski Soboti, kamor me je zaklenil nek profesor. Nič nima smisla, a možgani pod vplivom močnih pomirjeval, ki sem jih prejemal, delajo po svoje,« pripoveduje.
Ko so ga po šestih tednih zbudili iz kome, je najhujše bilo za njim: »Veliko sem se pogovarjal z zdravniki in medicinskim osebjem, s prijatelji iz Slovenije pa nisem imel stika.«
Povratek v Ljubljano z letalom
Tako je prišel čas za povratek v Slovenijo. Ponudbe za prevoz z zasebnim letalom so deževale iz vseh koncev (»prav neverjetno«), a so se češki gostitelji odločili, da ga bodo varno »dostavili« sami.
Na avion letalske družbe, specializirane za prevoze bolnikov, so ga namestili v postelji. Do Brnika sta ga spremljala zdravnik in medicinska sestra.
Končno je bil doma, kjer ga je lahko v kliničnem centru obiskala družina. Zdaj je pred njim dolgo okrevanje, pričakuje, da se bo v nekaj tednih preselil iz bolnišnice na Center za rehabilitacijo Soča.
»Šlo bo za dolg proces, tega se zavedam. Trenutno sicer lahko vstanem iz postelje, a le za kratek čas. Mišice so v tednih ležanja atrofirale in trenutno sem precej slaboten,« pravi.
Po dolgem času se je znova priklopil na splet, kjer ga je čakalo prijetno presenečenje: »Bil sem osupel nad poplavo pozitivnih sporočil in objav prijateljev. To mi je vlilo moč za nadaljnje okrevanje. Zato bi se rad vsem še enkrat zahvalil za dobre misli.«
Razmišlja o pisanju knjige
Ko se vrneva na temo flote The Flying Bulls, ki jo sestavljajo stara letala, se poraja vprašanje, ali je mogoče nesreči botrovala tehnična napaka.
»Vsa letala iz flote so stara samo navzven, gre za izjemno dobro vzdrževana in popolnoma obnovljena letala z novimi inštalacijami,« pravi in dodaja, da starost Trojana ne more biti vzrok nesrečo.
Zdaj se že nekaj časa poigrava z idejo, da bi o tematiki napisal knjigo. Ne samo o nesreči, temveč lastna razpredanja o pilotih, njihovih dogodivščinah in varnosti v letalstvu: »A kdo ve, če bo čas za to, pričakujem, da bom do naslednjega leta spet fotkal koncerte, letala in ostale stvari.«
Pravi, da bo o tistem dnevu razmišljal še dolgo, a se je sprijaznil, da se takšne stvari pač zgodijo. Tudi glede okrevanja je pozitiven.
»Gre za začasno stanje, bolj opečeni ljudje od mene so popolnoma okrevali. A kar zdaj najbolj pogrešam je svež zrak, rad bi se sprehodil po parku in spil pijačo s prijatelji,« je jasen.
Nato za trenutek onemi in doda: »In seveda komaj čakam, da se vrnem v pilotsko kabino.«
Nekaj dodatnih fotografij letal, ki jih je Miro objavil v zadnjih mesecih si oglejte spodaj.
Starejše novice
