Bili smo na otvoritvenem koncertu turneje Davida Gilmourja na dva tisoč let starem prizorišču v večnem mestu.
David Gilmour, nekdanji kitarist in pevec Pink Floyd, se je pri 78. letih podal na manjšo serijo koncertov ob promociji svežega solističnega albuma Luck and Strange.
Nov album, ki je te dni naskočil vrhove prodajnih lestvic v Evropi in ZDA, zveni ob nezgrešljivi mehki kitari kot prijetna glasbena kulisa za meditacijo o starejših letih.
Vprašanje pa je, koliko interesa bi bil deležen, če avtor ne bi bil nekoč integralni del zvoka zasedbe, ki je očarala milijone poslušalcev različnih generacij in vsakič znova osupnila javnost z vizualno-zvočnimi spektakli.
Gilmour je bil v nekdanjem tandemu z basistom, sovokalistom in osrednjim tekstopiscem Rogerjem Watersom, muzikalični del enačbe in magije Pink Floyd.
Brez bivšega partnerja in prijatelja, je uspel izdati še tri studijske plošče pod bendovskim imenom in oddelati dve megauspešni turneji. A tega je že dolgo nazaj.
Zdaj nekdanji »floydi« nastopajo solistično. Bobnar Nick Mason po manjših prizoriščih zadnja leta izvaja najzgodnejši psihadelični repertoar iz obdobja, ko so bili Pink Floyd underground atrakcija.
Waters nastopa največ in z največjo produkcijo, njegovi koncerti so izrazito politično obarvani in emocionalno intenzivni.
Gilmourja je na odrih slišati redko, prizorišča izbira po intimnejšem ključu in več kot jasno ne zasleduje komercialnega izplena od prodanih vstopnic, ki izginjajo v nekaj minutah. Če Waters stavi na spektakularnost in sporočilnost, je Gilmour na odru predvsem muzikaličen.
Na tokratni turneji bo obiskal samo štiri mesta, po nastopih v Rimu bo šestkrat stopil v avditorij londonskega Royal Albert Halla in nato še osem krat v Los Angelesu in New Yorku.
Prvi od šestih koncertov v večnem mestu je bil za številne fene najvišje na prioritetni lestvici, saj je šlo za otvoritveni koncert turneje – če odmislimo dva ogrevalna manjša nastopa v Brigtonu, napovedana nekaj dni prej.
Romanje v nekoč največji hipodrom
Circo Massimo je antični hipodrom, kjer so se nekoč pred številno publiko odvijale kočijaške igre, gledališke predstave in gladiatorske bitke. Nahaja nekaj sto metrov od mogočnega Koloseja.
Obkrožen s starimi pinijami, ki so del nezgrešljive podobe Rima (bojda v mestu najdemo 60 tisoč teh dreves) in danes gosti velike rock spektakle za 70 tisoč obiskovalcev, a je tokrat v sedeči postavitvi omogočal obisk približno 15 tisoč poslušalcem in ti so prispeli dobesedno od povsod.
Namesto predskupine se je več kot uro pred začetkom vrtel kolaž ambientalne glasbe s spretno vtkanimi vsem znanimi zvoki iz diskografije Pink Floyd (cerkveni zvon, odmev sonarja, šelestenje dreves, statika ob menjavanju radijskih postaj in podobno), da bi se točno ob deveti ugasnile luči in večer začel z dvema počasnima instrumentaloma, čisto novo Black Cat in skrajšano 6 A.M. s prejšnje plošče Rattle That Lock.
Zdaj 78-letni osiveli in šarmantni glasbenik je delikatno prebiral strune in občasno zafrknil kak ton, preden se je scena razsvetlila ob naslovni skladbi novega albuma.
Bas Guy Bratta se je v nizkih tonih odbijal pod godbo, ki je bila zvočno brezhibna.
Nervoza otvoritvenega špila se je še vedno vidno zrcalila v občasnih majhnih napakah v izvedbo, a emocionalni val klasik z albuma The Dark Side of the Moon (1973): Breathe, Time, Breathe (reprise) je mnogim orosil oči.
David se je s hripavim glasom med Time trudil doseči želeno oktavo, a mu ni uspevalo, tako kot mu je to še na zadnji turneji 2016.
Nad odrom se razsvetlil ikonično okrogli ekran, na katerem se je zavrtel animirani film za istoimensko skladbo – točno takšen kot vsakič od leta 1973.
S Fat Old Sun, prvo skladbo skladbo Pink Floyd, ki jo je avtorsko samostojno podpisal, se je bend končno ogrel. Skoraj hipijevska oda britanskemu poletju na podeželju je ob koncu prešla v živahno kitarsko solažo in Gimourju ob koncu izvabila prvi nasmešek večera.
Scenografija je na tokratni turneji še bolj asketska, kot smo je vajeni. Okroglasti ekran, nezgrešljiv del vsakega koncerta Pink Floyd od zgodnjih sedemdesetih naprej še vedno bdi nad glasbeniki, a je tokrat v LED različici brez lučk na zunanjem obodu.
Na njem se manj kot polovico šova predvajajo posnetki bližnje akcije z odra ali (še redkeje) animacije, večkrat pa sploh ni v uporabi.
Osrednjo vlogo tokrat ima igra močnih barvnih luči in scenske megle, ki se zrcali v danih barvah. Instrumentalna Marooned z albuma The Division Bell je bila tako prikaz domiselnega koncepta (komaj svetleč ekran je v plesu barvne meglice deloval kot pisan planet) in Gilmourjeve tehnike počasnega in »svilnatega« igranja kitare z veliko »sustaina«, skoraj jokajočega zvena not.
Wish You Were Here je glasno prepevalo vseh 15 tisoč prisotnih duš, besedo za besedo, medtem ko je bil eden nepričakovanih vrhuncev izvedba Between Two Points, predelava skladbe precej neznanih The Mongolfier Brothers, ki jo je tako kot na aktualni plošči, odpela Romany Gilmour.
22-letna hčerka je ena od štirih pomožnih vokalistk v novi spremljevalni zasedbi, v kateri je od stare ekipe ostal le basist Guy Pratt, ki je z Gilmourjem od leta 1987 (in je mimogrede, zet pokojnega klaviaturista Floydov Ricka Wrighta). Do High Hopes je bend delal kot idealno naoljena mašina.
David je ob koncu na dolgo improviziral akustični motiv, občinstvo pa se je še vedno zabavalo s premetavanjem velikanskih napihljivih žog z logotipom albuma The Division Bell, ki so med skladbo priletele izza odra.
Drugo dejanje je po skoraj polurni pavzi odprl hrumeč kitarski uvod v Sorrow, edino skladbo s prvega post-waterskovskega albuma PF, The Momentary Lapse of Reason in impresivnim laserskim šovom.
Od tukaj je druga polovica večera nekoliko izgubila zagon. Repertoar se vrtel med solističnimi skladbami in občasnimi vložki iz diskografije nekdanjega benda.
The Great Gig in the Sky je v čisto predrugačenem aranžmaju zvenel zanimivo, namesto solističnih vložkov pomožnih vokalistk, so punce zvečine harmonizirale skupaj.
Coming Back to Life je bil nenavadno emocionalen in nepričakovan vrhunec drugega sklopa, ki ga je zaokrožila epska Scattered, verjetno najboljši in zaključni moment nove plošče, v kateri se zrcalijo duhovi preteklosti, glasbeno (odmev sonarja iz Echoes) in lirično, ko se glasbenik znova ozira na lastno umrljivost.
Nepričakovano-pričakovano finale
Dodatek je lahko bil samo eden. Monumentalna Comfortably Numb, ki se običajno znajde na vrhu lestvic najboljših rockovskih kitarskih solaž, je sprožila stampedo občinstva s stolov proti odru ob vidni paniki varnostnikov.
Mnogim so tekle solze ganjenosti ob huronskem prepevanju refrena in ja, solaža je bila kot običajno, nadzemeljska, zvezdnato nebo pa so prebadali laserski snopi nad celim prizoriščem.
Ko so se nasmejani glasbeniki priklonili in odkorakali z odra, je občinstvo še nekaj minut zaman skandiralo za še. Edina večkrat slišana pritožba je bila izpustitev Shine on You Crazy Diamond, skladbe, ki pol stoletja velja za najbolj »gilmourovski moment« v diskografiji Pink Floyd in brez katere do sedaj praktično nikoli stopil z odra.
Mogoče je nikoli več ne bo izvedel, mogoče ga bo prihodnje leto, ko naj bi se neuradno končno podal na obsežnejšo evropsko turnejo. Če se bo res, bo večina teh, ki so bili zdaj na koncertih v Rimu, nedvomno tam spet.
Reportaža je nastala v okviru sodelovanja med medijsko hišo Moji Mediji in Bfree koncerti.
Mimi Inhof, Bfree koncert
