Sonja Javornik je dolgoletna novinarka, ki ji zaupajo domače in največje regijske zvezde, nekdanja televizijska urednica, pisateljica, avtorica knjige Slava, medijska predavateljica in od letos znana tudi kot strokovnjakinja za partnerske odnose iz šova Poroka na prvi pogled.
Zgovorno rdečelasko prijatelji in znane osebnosti radi opišejo kot izredno intuitivno, neposredno in dobronamerno damo z velikim srcem, ki za povrhu še odlično kuha. Tokrat nam je v pogovoru o slovenski prestolnici zaupala svoje najljubše kotičke in zanimivosti.
Ste avtohtona Ljubljančanka? Kdaj in kje se je začela vaša »ljubljanska pot«?
»Rodila sem se v ljubljanski porodnišnici. Tudi oba starša sta Ljubljančana, tako da sem res 'čistokrvna' Ljubljančanka. V nekem obdobju se mi je to zdelo kar redkost.« (smeh)
Kaj je po vašem mnenju značilno za Ljubljančane?
»Če je že kakšna značilnost, je to morda to, da jih veliko ob koncih tedna hodi na Šmarno goro ali kam na vikend. Sama prisegam na Rožnik. Šmarne gore ne maram, se mi zdi, da bi se pot morala končati takrat, ko se iz strme začne položna, ne pa, da imaš pri vrhu še en hud vzpon. Malo zahrbtno, se vam ne zdi?« (smeh)
Kakšna predstava o Ljubljančanih je najbolj zgrešena?
»Da smo vsi feni Olimpije. Ker jaz športov ne spremljam. Gledanje me ne zanima …«
Kaj je vaša prva asociacija na Ljubljano?
»Ljubljena.«
Katera pesem vas spomni na Ljubljano?
»V Ljubljano, v Ljubljano, v Ljubljano gremo mi, lala lalala, lala lalali … Marjana Držaj.«
Kakšen film bi morali posneti v Ljubljani?
»Kar nekaj super filmov je posnetih v Ljubljani: Ne čakaj na maj, V leru, Ljubljana je ljubljena, Čefurji raus in še dolgo bi lahko naštevala. Vsekakor upam, da jih bo še veliko. Glede na to, kako majhen je budžet za slovenski film, si vsekakor želim čim več kakršnih koli filmov. In komaj čakam film Belo se pere na 90 – tudi ta zgodba se dogaja v Ljubljani.«
Kateri del Ljubljane vam je najbolj pri srcu?
»Zdaj že dobro polovico življenja živim v centru. Pri glavnem vhodu pridem na eno od večjih cest, tako da imam hitro povezavo s katerim koli delom mesta. Pri zadnjih vratih pa grem skozi dvorišče na Trubarjevo – torej sem takoj v peš coni. Mislim, da je to pravo razkošje, saj običajno po centru pešačim, če pa imam kakšne opravke malo dlje, sem tudi lahko hitra. Skratka, o selitvi ne razmišljam in center se mi zdi super, čeprav me nervirajo turisti, kadar se mi kam mudi, pa jih moram prehitevati …«
Kdaj ste se nazadnje povzpeli na Rožnik?
»Poletja preživljam večinoma na morju, sicer pa sem na Rožniku večkrat tedensko. Nazadnje sem bila samo par dni, preden sem odpotovala. Rožnik mi je res super, saj se lahko sprehajaš po stranskih poteh, kjer ni gneče, so pa čudovita drevesa, gozdne jagode, poleti čemaž, če je sreča, vidiš še kako srno ... Mislim, da je velik privilegij, da ima Ljubljana v centru pravi gozd in ne samo Rožnik, ampak tudi Grajski grič, kjer sem tudi redna sprehajalka, pa potem še Golovec, kamor grem s sosedo in njeno psičko.«
Kam v Ljubljani greste najraje na topel napitek, kam jesti, kam na sladico in kam se zabavati?
»V zadnjih letih mi ni do posedanja v lokalih. Najraje si skuham sama. Sploh, odkar se je Veganika preselila pod grad – prej je bila ta izjemna restavracija praktično na našem dvorišču, tako da sem pogosto domov grede zavila še do šefice Nike in si prioščila kakšno fenomenalno sadno tortico oziroma pito ali pa ramen, kadar sem si zaželela hitrega obroka.
Nekoč sem redno hodila v Palmo, kasneje v Orto bar, zadnje čase pa hodim na zabave bolj redko – običajno je to povezano s kakšnim koncertom ali kakšnim družabnim dogodkom.«
Kje brezplačno parkirati čim bliže centra?
»Jah, jaz parkiram v garažni hiši, kjer imam svoje mesto. Bojim se, da ni prav veliko brezplačnih parkirišč. Sem pa zadovoljna, da lahko parkiram na Savski ravno pred ordinacijo mojega kitajskega zdravnika Dao TKM. Skratka, na Savski imate še vedno tudi nekaj brezplačnih parkirišč.«
Če bi morali narediti fotografijo za razglednico Ljubljane, kje bi jo naredili?
»Razgled z gradu je vsekakor fascinanten. Po drugi strani pa imam jaz z balkona čudovit razgled na grad – kadar je ognjemet, vedno nerviram prijatelje, ker imam iz svojega stanovanja najboljši razgled.« (smeh)
Katera je po vašem mnenju najbolje varovana skrivnost Ljubljane?
»Trgovina Raw pasta. Glede na to, da je v kletnih prostorih na Trubarjevi cesti, se jo res težko opazi. Tam prodajajo moje najljubše sladice čokolade in čokoladne tartufe. Pa izjemno okusen kruh, sploh pletenka s semeni je top. Raw pasta je sicer italijanska restavracija, ampak na Trubarjevi imajo v kletnih prostorih delavnico za svoje testenine, kjer prodajajo italijanske specialitete. Rada bi videla junaka, ki bi rekel, da ni ljubitelj čokolade, po tem, ko bi poskusil njihove!«
Je Ljubljana najlepše mesto? In zakaj?
»Ko sem bila mlajša, so me mikala velemesta. Potem sem dve leti in pol živela v Beogradu. In spoznala, da je Ljubljana resnično najboljša. Ker ima vse, kar potrebuješ – bolnice, prodajalne, pošte ..., pa tudi naravo. Imeti pravi gozd v prestolnici, mislim, da je to res nekaj izjemnega. Seveda pa me skrbi, ker se vedno več gradi …«
Kaj je po vašem mnenju največji minus slovenske prestolnice?
»Skrbi me, ko gledam vse več betona, nove zgradbe, ki so vedno bolj stisnjene, kjer je vse manj zelenja, da bi le stlačili čim več stanovanj. Ki jih potem oddajajo turistom, Ljubljančani pa se počasi selijo drugam, saj je cena najemnin šla v nebo.«
Če ne bi mogli živeti v Ljubljani, kje bi želeli živeti?
»Vsekakor bi to bilo ob morju. Če pa bodo temperature še kar naraščale, bo verjetno treba razmišljati o kakšnem hribu …«
Katera je vaša najljubša oblika prevoza po Ljubljani?
»Po centru najraje hodim peš. Sicer pa mi je všeč tudi avtobusni prevoz, odkar imaš na postaji informacije, čez koliko časa pride novi bus.«
Kdo je za vas ikona Ljubljane?
»Uh, težko vprašanje! Ker se težko odločim. Morda Elza Budau – čudovita gospa, ki res zna z besedami. Morda Peter Lovšin, ki je napisal Lublana je bolana in je itak ponosen Kodeljčan. Ali Magnifico, ki se ji je poklonil s Tivolijem. Ali Anja Rupel, ker je cela Juga norela na to našo Ljubljančanko. Ikona je bila Manca Košir. Ali Tereza Vuk. Pa potem igralci. Režiserji. Pisatelji. Novinarji. Ma cel kup bi jih lahko naštela. Morda pa kar Marjeta Grošelj, ki je poskrbela za najlepše torbice …«
Kateri znan obraz tudi sami največkrat srečate na ljubljanskih ulicah?
»Pogosto je to Vesna Milek, ker sva prijateljici in skupaj hodiva na Rožnik ali grad. Igorja Vidmarja in Petra Mlakarja pogosto skupaj z Ivanom Lotričem vidim na tržnici. Mojco Fatur in Evo Hren srečujem na Golovcu. Pa Judito Zidar srečujem, ker živi v bližini. In Jureta Koširja, ki je moj sosed. Jah, dostikrat se hoja po mestu zavleče, ker srečaš kup znancev, kar je čudovito.«
Vas ljudje v Ljubljani pogosto prepoznajo in ogovorijo?
»Po centru imam res kup prijateljev in znancev, tako da se tudi to zgodi, seveda.«
Kateri je najlepši spomin, ki vas veže na Ljubljano?
»Predvsem sem ponosna, da moji gostje iz tujine vedno zelo pohvalijo naše mesto. In se vsakič znova čudijo, kako se je spremenilo. Njim se zdi, da je vse lepše, sama sem sicer kdaj tudi malo nezadovoljna, ampak tako je to – do svojih si najbolj kritičen, a ne?«
Če bi morali tujcu predstaviti Ljubljano s petimi znamenitostmi, ki jo najbolje predstavljajo, katere bi izbrali?
»Vsakega, ki je v Ljubljani prvič, peljem na grad, na centralno tržnico, Kongresni trg, sprehod ob Ljubljanici, pa tudi na Žale. Nekoč sem bila zmenjena, da Gorana Bregovića peljem malo ven. Ker se mi je zdelo, da bi ga v centru lahko preveč nadlegovali, sem ga peljala na Žale – Plečnik je poskrbel, da je celo pokopališče čudovita znamenitost!«
Kam bi najprej poslali tujca, da si mora ogledati v mestu?
»Tržnica. Jaz vedno, ko sem kje v tujini, poiščem tržnico, ker se mi zdi, da je tam srce nekega mesta.«
